Kako hitro smo jih sposobni uresničiti in zakaj bodo Slovencem izboljšale kvaliteto življenja?

Kako izredno pomemben je dostop do električne energije, je razkrila tudi pandemija COVID-19. V trenutnih okoliščinah so še posebej stabilni in zanesljivi viri električne energije ključnega pomena, da se lahko uspešno odzovemo tudi pri nudenju zdravstvenih storitev.

Kljub očitnemu napredku sodobne civilizacije približno 800 milijonov ljudi po svetu še vedno nima dostopa do električne energije. Kakšen bi bil naš vsakdan brez elektrike? Za kaj vse bi bili takrat prikrajšani? Se stalnega dostopa sploh zavedamo?

Globalna pandemija je povzročila številne motnje in spremenila način življenja ter razmišljanja. Njene posledice so se odrazile tudi v slovenskem elektroenergetskem sistemu. Gospodarstvo se je v določenem trenutku zaustavilo, zaradi dela na daljavo se je povečala raba energije v gospodinjstvih, trg z električno energijo pa je skoraj čez noč postal nepredvidljiv.

V Sloveniji porabniki motenj zaenkrat še ne občutimo, saj imamo učinkovit in zanesljiv elektroenergetski sistem (EES). Ta nam zagotavlja razpoložljivost električne energije vse dni v letu, po konkurenčnih cenah, kar je možno predvsem zaradi pretekle pametne zasnove energetskega modela in izgradnje domačih proizvodnih virov – hidroelektrarn, jedrske elektrarne in termoelektrarn. Iz vsakega omenjenega vira pridobimo nekje po eno tretjino električne energije, približno 10 % je uvozimo iz tujine. Ravno uvoz pa bi bil lahko v prihodnosti tudi šibka točka slovenskega EES, odražana v višjih cenah na položnicah.

V naslednjih letih se bodo razmere v slovenski energetiki nedvomno spremenile. Predvsem zaradi povečane rabe električne energije in uresničitve strategije za izstop iz premoga, ki predvideva zaprtje Termoelektrarne Šoštanj (TEŠ) v letu 2033. Po ocenah iz Celovitega nacionalnega energetskega in podnebnega načrta za obdobje 2021-2030 (NEPN) se bo raba električne energije do leta 2030 v Sloveniji povečala za 10 % današnje. Razlog se skriva tudi v pospešeni elektrifikaciji ogrevanja, prometa ter procesih digitalizacije. V naslednjih 10 letih bi tako v Sloveniji lahko prišlo do energetske luknje v obsegu 45 %. Čez 10 let bi tako lahko porabili skoraj polovico električne energije več, kot jo bomo sposobni proizvesti, uvozna odvisnost od tujine pa bi s tem še poskočila.

Situacija je še vedno rešljiva in obvladljiva, vendar zahteva odločne premike.

Slika 1: Letna proizvodnja HE Mokrice bo znašala 131 Gwh, kar predstavlja ekvivalent oskrbe več kot 30.000 gospodinjstev (za primerjavo 3. največje mesto v Sloveniji – Celje 22.893 gospodinjstev v 2021) z domačo, poceni, zeleno in zanesljivo električno energijo.

Slovenija svojo pripravljenost po prilagoditvah že izkazuje tako s so-kreiranjem mednarodnih politik, kot tudi sprejemanjem sporazumov (Pariški podnebni sporazum, Okvirna konvencija Združenih narodov o spremembi podnebja, Evropski zeleni dogovor, Pripravljeni na 55, Dolgoročna podnebna strategija Slovenije do leta 2050, NEPN idr.). V okviru teh strateških dogovorov smo si zadali cilj, da do leta 2050 postanemo podnebno nevtralna država ob upoštevanju načela podnebne pravičnosti. Upoštevajoč začrtano podnebno politiko, ki združuje sektorje energetike, okolja in prostora, kmetijstva, gozdarstva ter gospodarstva, se v ospredje samoumevno postavljajo projekti za rabo vodne in jedrske energije, ki lahko v naslednjih desetletjih učinkovito nadomestijo fosilna goriva.

Odgovorna politika in družba pa je tista, ki dane obljube spoštuje in jih tudi uresniči v praksi. Pri tem bodo vodilno vlogo predstavljali večnamenski projekti, ki poleg energetskega vprašanja učinkovito rešujejo tudi ostale vidike trajnostnega razvoja in so v javno korist. Izmed vseh obnovljivih virov energije (OVE) so večnamenski projekti izgradnje hidroelektrarn (HE) primerni z večih vidikov. Poleg zagotavljanja zelene in stalno razpoložljive električne energije HE učinkovito rešujejo še problematiko poplav, blažijo posledice suš, omogočajo namakanje kmetijskih površin, bogatijo zaloge podzemne vode, s čimer prispevajo k večjim količinam pitne vode in tako izboljšujejo vodooskrbo, prispevajo k razvoju gospodarstva, turizma, športa in infrastrukture ter ustvarjajo pogoje za kakovostnejše bivanje. Nezanemarljivo je tudi dejstvo, da je cena električne energije iz hidroelektrarn ena izmed najcenejših.

Hidroenergija je vsekakor tudi slovenska danost, saj že danes iz HE proizvedemo več kot 90 % vse električne energije iz obnovljivih virov energije (OVE). Hkrati pa je tudi priložnost, da z izgradnjo preostalih načrtovanih HE na Savi bistveno prispevamo k uresničitvam politikam Slovenije in zavezam do EU. Nesmiselno je torej preprečevanje posegov in izgradenj HE na že degradiranih in za proizvodnjo električne energije primernih rekah, kjer se hkrati poskrbi tudi za ureditev obrečnega prostora in iskanje najboljših rešitev za ohranitev in vzpostavitev novih habitatov.

Slika 2: Hidroelektrarna Mokrice bo najsodobnejša in okolju najbolj prijazna hidroelektrarna izmed vseh do sedaj zgrajenih. Za infrastrukturne ureditve bo ob izgradnji HE Mokrice ureditvam za naravo in zagotavljanje biotske raznovrstnosti namenjenih več kot 20 milijonov eurov.

Nujnost hidroenergije se v kombinaciji z jedrsko energijo odraža tudi pri reševanju problematike zagotavljanja zanesljivosti in stabilnosti slovenskega EES sistema. Le z realizacijo teh »temeljnih« projektov (hidro in jedrska) bo možno v prihodnje pospešeno razvijati tudi sektor ostalih OVE. Uporaba vodne energije, kot vira proizvodnje električne energije, je namreč ključnega pomena zaradi zmožnosti HE pri ohranjanja stabilnosti in reguliranja EES v skladu s vsakokratnimi potrebami. Stabilen EES tako omogoča  mnogo lažje, cenejše in učinkovitejše vključevanje sončnih in vetrnih elektrarn. Proizvodnja iz teh virov je namreč bistveno manj prilagodljiva, razpršena in odvisna od vremena, kar posledično povzroča slabitev EES.

Dobro zasnovan, izgrajen ter vzdrževan elektroenergetski sistem podpira vse sektorje: od gospodarstva, zdravstva in izobraževanja, kmetijstva, infrastrukture, okolja, telekomunikacij in digitalnih tehnologij. Brez zanesljivega, stabilnega, varnega in cenovno vzdržnega EES ter domače proizvodnje zelene električne energije država ne bo mogla krepiti in razvijati gospodarstva ter ustrezno zagotoviti državljanom pravico do zdravega in kakovostnega življenjskega okolja. Zato so zelene naložbe v energetiki nujne in edina prava pot.