STALIŠČE SKUPINE HSE DO ZAKONODAJNEGA PAKETA »FIT FOR 55«
Zakonodajni predlogi Evropske komisije v okviru svežnja »Pripravljeni za 55« prinašajo pomembne spremembe na področju trgovanja z emisijami CO2, spodbujanja rabe obnovljivih virov, učinkovite rabe energije, nizko–ogljičnega prometa, ogrevanja in hlajenja, zato predstavljajo ključni regulatorni okvir za bodoče delovanje in razvoj energetskega sektorja v Sloveniji. Za skupino HSE prinašajo številne priložnosti in izzive za postopni, stroškovno učinkovit in pravičen prehod v podnebno nevtralno družbo, k čemer smo v energetskem sektorju trdno zavezani, zato v okviru javne obravnave Komisiji predlagamo določene spremembe in dopolnitve:
1. BISTVENO POVEČANJE MODERNIZACIJSKEGA SKLADA PREDSTAVLJA PRILOŽNOST ZA VKLJUČITEV SLOVENIJE KOT UPRAVIČENKE DO SREDSTEV SKLADA, KAR SMO SI ZADALI TUDI V OKVIRU NEPN
Nedavno je Evropska komisija v okviru predstavitve nove Strategije zelenih financ ocenila, da bo do leta 2030 potrebnih 350 milijard EUR novih investicij v energetiki letno, da bi v tem času dosegli cilje zmanjšanja emisij za 55% v primerjavi z letom 1990. Eden od možnih virov financiranja energetskega prehoda, na katerega že dalj časa opozarjamo v skupini HSE, je t. i. Modernizacijski sklad EU, do katerega pa Slovenija v preteklem obdobju ni bila upravičena, saj je bilo edino merilo stopnja BDP na prebivalca, ki pa ga Slovenija bistveno presega. Z reformami, ki jih prinašajo predlogi svežnja »Pripravljeni za 55«, se ta sklad bistveno povečuje in širi na dodatni državi upravičenki.
V okviru pogajanj, ki bodo sledila o dokončni vsebini predstavljenih sprememb zakonodaje med državami članicami EU in Evropskim parlamentom, ima Slovenija (tudi kot trenutno predsedujoča Svetu EU) možnost in priložnost za usmerjanje razprave v smer, da se kriteriji glede držav upravičenk za sredstva Modernizacijskega sklada spremenijo na način, ki bi omogočil črpanje sredstev tudi Sloveniji, in sicer na osnovi posebnih nacionalnih okoliščin.
Te okoliščine zajemajo:
- značilnosti nacionalnega (elektro) energetskega sistema:
a. Slovenija bistveno odstopa glede stopnje povezanosti s sosednjimi državami, predvsem z upoštevanjem majhnosti sistema – razmerje med realno možnostjo uvoza in konično porabo je bistveno večje kot 2 kratnik EU povprečja, kar pomeni visoko stopnjo verjetnosti prenosa motenj na trgu z električno energijo in na področju zanesljivosti oskrbe;
b. Slovenija bistveno odstopa od drugih držav članic EU tudi glede velikosti posameznih proizvodnih enot glede na vse proizvodne enote v državi – 1) dve elektrarni, vsaka s po eno proizvodno enoto, proizvedeta več kot 60 % električne energije proizvedene v Sloveniji na letnem nivoju (povprečje EU se giblje v obsegu pod 5 % na posamezno elektrarno na letnem nivoju); 2) vsa električna energija proizvedena iz domačega premoga se proizvede v eni proizvodni enoti, ki predstavlja skoraj 30% vse proizvedene električne energije v Sloveniji – s prenehanjem rabe domačega premoga bo v elektroenergetskem sistemu prišlo do enkratnega izpada velikega deleža proizvodnje, ki ga bo treba v celoti nadomestiti z nizko ogljičnimi in obnovljivimi viri; 3) proizvodnjo nadaljnjih 30% električne energije zagotavlja jedrska elektrarna, katere prenehanje obratovanja je načrtovano do leta 2043, kar pomeni, da bo morala Slovenija v naslednjih 15-20 letih nadomestiti več kot 60% domače proizvodnje brez upoštevanja dodatnih potreb zaradi elektrifikacije končne rabe.
- ostalih okoliščin – omejenost pri umeščanju OVE projektov v prostor (38% delež območij Natura 2000), visok delež emisij CO2 iz prometa, zaostajanje za nacionalnimi cilji OVE.
Zaradi teh dejstev je prehod Slovenije v podnebno nevtralno družbo izpostavljen bistveno višjim stopnjam tveganja in s tem povezanimi dodatnimi sredstvi. Pred Slovenijo je na področju spremembe energetske mešanice zahteven izziv prestrukturiranja in nadomeščanja premogovnega energetskega vira, ki prispeva 30% vse električne energije v Sloveniji. Eden od ključnih namenov Modernizacijskega sklada je ravno pomoč državam članicam pri sofinanciranju projektov posodobitve energetskega sektorja z namenom dviga njegove učinkovitosti in posledično znižanje izpustov CO2.
2. PROJEKTI SKUPINE HSE BODO KLJUČNI ZA DOSEGANJE AMBICIOZNEJŠEGA CILJA OVE, ZATO PRIČAKUJEMO UKREPE ZA POSPEŠITEV PRIDOBIVANJA DOVOLJENJ
V skupini HSE podpiramo zastavljene višje cilje EU na področju OVE (40% do leta 2030) in pozdravljamo dejstvo, da ostaja zavezujoč delež le na EU ravni, države članice pa lahko določijo indikativne prispevke na podlagi nacionalnih specifik, razpoložljivih virov, okoljskih omejitev s ciljem zagotavljanja konsistentnosti med različnimi politikami in ukrepi. Vsekakor bo morala Slovenija svoj ciljni delež s trenutno veljavnega 27% deleža do leta 2030 bistveno povečati in to določiti tudi v reviziji Nacionalnega energetskega in podnebnega načrta (NEPN) v letu 2023.
Skupina HSE kot največji proizvajalec električne energije iz obnovljivih virov v Sloveniji si bo prizadevala, da bodo k doseganju ambicioznejšega cilja na področju obnovljivih virov do leta 2030 pomembno prispevali naši načrtovani projekti na področju hidro, sončne in vetrne energije. Pri tem si želimo, da bodo ti naši projekti prepoznani kot projekti v splošnem gospodarskem interesu države, ki bodo deležni pospešene obravnave v okviru postopkov pridobivanja dovoljenj, saj je pred Slovenijo na področju doseganja ciljnega deleža obnovljivih virov energije zahtevna naloga, ki zahteva hitro in usklajeno ukrepanje.
V skupini HSE zato predlagamo dopolnitev Direktive o spodbujanju OVE z določbo, da morajo države članice za tiste projekte, ki so opredeljeni v NEPN ter za projekte, ki izhajajo iz nacionalnih strategij izhoda iz premoga in prestrukturiranja premogovnih regij v skladu z načeli pravičnega prehoda, uvesti pospešene postopke pridobivanja dovoljenj.
3. ČEZMEJNO ODPIRANJE PODPORNIH SHEM ZA OVE IN SODELOVANJE V SKUPNIH OVE PROJEKTIH MORA OSTATI PROSTOVOLJNO
Nadalje v skupini HSE pozdravljamo, da ostaja sodelovanje v EU finančnem mehanizmu za države članice prostovoljno, prostovoljno pa mora ostati tudi čezmejno odpiranje podpornih shem OVE. Sodelovanje med članicami pri energetskih projektih je gotovo dobrodošlo, kadar za to obstajajo energetske, ekonomske in/ali okoljske koristi, ne podpiramo pa obveznosti vzpostavitve vsaj enega skupnega čezmejnega projekta med dvema ali več državami članicami EU do konca leta 2025, saj to lahko privede do neučinkovitih in potratnih projektov.
Država članica mora imeti možnost, da se same odloči, na kakšen način bo maksimalno in stroškovno najbolj učinkovito izkoristila svoj potencial na področju obnovljivih virov, in izbere tudi način, kako bo zapolnila vrzel glede morebitnega nedoseganja zastavljenih ciljev OVE. Za Slovenijo je vsekakor bistvenega pomena, da se osredotoči na spodbujanje in implementacijo projektov OVE na nacionalni ravni z izkoriščanjem hidro, sončnega in vetrnega potenciala na okoljsko sprejemljiv način. Posledično predlagamo, da se obveza sodelovanja v vsaj enem skupnem OVE projektu spremeni v prizadevanje za sodelovanje, ki je neobvezujoče.
4. NUJNO JE OHRANITI NAMENSKO PORABO PRIHODKOV IZ PRODAJE EMISIJSKIH KUPONOV NA DRAŽBAH IN PRAVIČNEJE PORAZDELITI BREME ZMANJŠEVANJA EMISIJ MED SEKTORJI
Evropska komisija predlaga, da bi se del prihodkov od prodaje kuponov na dražbi preusmeril v integralni proračun EU in se namenil za poplačilo posojil, ki jih je EU najela za financiranje Mehanizma za okrevanje in odpornost za izhod iz Covid krize. Posledično bi se sredstva od prodaje kuponov, ki so bila do sedaj v celoti namenjena državam članicam, občutno zmanjšala. To bi pomembno zmanjšalo sredstva, ki se v Sloveniji zbirajo v Skladu za podnebne spremembe.
V skupini HSE zagovarjamo namenskost sredstev, pridobljenih od prodaje kuponov na dražbah. Ta sredstva morajo biti v celoti namenjena državam članicam, zato nasprotujemo prenosu dela teh sredstev v integralni proračun EU.
V skupini HSE se namreč odgovorno soočamo s problemi dveh premogovnih regij, ob tem pa opozarjamo, da bo morala imeti EU več razumevanja in nameniti več sredstev za transformacijo premogovnih regij v trajnostno naravnano gospodarstvo na teh področjih. Za učinkovito transformacijo bo potrebnih več državnih in EU sredstev, ki bodo imela za cilj ekološko sanacijo, gospodarsko transformacijo in socialno vključenost vseh, ki danes delujejo v sektorju proizvodnje električne energije iz fosilnih goriv.
5. OBDAVČITEV ENERGIJE MORA SPODBUJATI EKONOMIČNO DRUŽBENO SPREJEMLJIVO IZVAJANJE POLITIKE OPUSTITVE RABE DOMAČEGA PREMOGA PO NAČELIH PRAVIČNE TRANZICIJE
Evropska komisija predlaga, da se ukrepi prihrankov pri rabi in izgorevanju fosilnih goriv od leta 2024 dalje ne upoštevajo kot ukrepi za doseganje ciljev energetske učinkovitosti.
Ker kljub pospešenemu opuščanju fosilnih goriv obstaja nadaljnji potencial za doseganje prihrankov energije v regijah, ki se trenutno srečujejo s procesom postopnega opuščanja fosilnih virov, predlagamo, da se iz določila glede neupoštevanja ukrepov prihrankov energije pri rabi in izgorevanju fosilnih goriv od leta 2024 dalje izvzame doseganje prihrankov energije v premogovnih regijah, ki so definirane v Območnih načrtih, potrjenih s strani Komisije.
Predlagamo tudi, da se v prehodnem obdobju, ki ni krajše od 10 let, tem regijam omogoči obdavčitev energetskih produktov in električne energije, ki se proizvedejo ali rabijo v teh regijah, ki je nižja od najnižje predlagane predpisane stopnje v Direktivi o obdavčitvi (0,15 EUR/GJ – za električno energijo).
6. POENOSTAVITEV ADMINISTRATIVNIH POSTOPKOV ZA UVOZNIKE ELEKTRIČNE ENERGIJE IZ TRETJIH DRŽAV
V skupini HSE ugotavljamo, da brezplačna dodelitev emisijskih kuponov izkrivlja konkurenco, zato pozdravljamo predlog uvedbe t. i. mehanizma za ogljično prilagoditev na mejah, ki je ukrep, s katerim želi Evropska komisija zagotoviti, da bi cena uvoženih proizvodov natančneje odražala njihovo vsebnost ogljika, mehanizem pa naj bi postopoma, do leta 2036, nadomestil ukrep brezplačne dodelitve emisijskih kuponov gospodarskim panogam, ki jim grozi tveganje selitve virov CO2 izven EU. Mehanizem bo veljal tudi za uvoz električne energije iz tretjih držav, kar bi lahko vodilo v izenačitev pogojev delovanja za proizvodnjo električne energije izven EU, ki trenutno ni obremenjena s ceno emisijskih kuponov.
Opozarjamo pa na administrativno zahtevnost mehanizma za zavezance oziroma uvoznike dobrin, ki bodo vključene v mehanizem – zavezanci bodo tudi osebe, ki jim je bila dodeljena prenosna zmogljivost prek eksplicitnega dodeljevanja zmogljivosti in ki nominirajo to zmogljivost za uvoz električne energije, že v času prehodnega obdobja do konca leta 2025 pa bodo zavezani k številnim administrativnim, vsebinskim, kasneje pa tudi finančnim obvezam, ki bi lahko nesorazmerno obremenile zavezance pri uvozu električne energije, zato pozivamo Evropsko komisijo, da predlagane obveze še enkrat pregleda z vidika njihove morebitne poenostavitve.
7. BREME ZMANJŠEVANJA EMISIJ NAJ SE PRAVIČNEJE PORAZDELI MED SEKTORJI
Največji izzivi za skupino HSE zagotovo izhajajo iz predlaganih sprememb sistema EU za trgovanje z emisijskimi kuponi. Po eni strani je dobrodošlo, da se sistem širi na nove dejavnosti, kot je pomorstvo, ter da se uvaja posebna ETS shema za sektorja stavb in cestnega prometa, ki s tem prevzemata bolj sorazmeren del bremena za doseganje zmanjšana emisij toplogrednih plinov, kot doslej, ko je bil prednostno z nakupom emisijskih kuponov obremenjen predvsem energetski sektor.
Po drugi strani pa ugotavljamo, da je žal še vedno prisotna nesorazmerna obremenitev ETS in ne-ETS sektorjev. Ne-ETS sektorji so odgovorni za skoraj 60% vseh emisij v EU, a se bo cilj zmanjšanja emisij v teh sektorjih za leto 2030 na ravni EU povečal s 30% le na 40% v primerjavi z letom 2005, medtem ko bo dodatna obremenitev ETS sektorjev bistveno višja – ti morajo namreč do leta 2030 cilj zmanjšanja emisij povišati s 40% na 61% v primerjavi z letom 2005.
Na ravni Slovenije 52% ne-ETS emisij predstavljajo emisije prometa, kar pomeni, da je promet v Sloveniji odgovoren za 32% vseh emisij toplogrednih plinov. V obdobju 2005-2018 so se emisije v prometu povišale za 31,9%, medtem ko so se v enakem obdobju emisije iz proizvodnje električne energije in toplote, ki je odgovorna za 26% vseh emisij, znižale za 26,8%. Jasno je torej, da se bo skoraj 100% predlagano zvišanje cilja s 15% na 27% za ne-ETS sektorje v Sloveniji moralo preslikati v ambiciozne obveze in ukrepe glede znižanja emisij v prometu.
NE GLEDE NA REFORME IN NOVE OBVEZNOSTI GLEDE ZMANJŠANJA EMISIJ JE TREBA UPOŠTEVATI ZANESLJIVOST OSKRBE IN PRAVICO DRŽAVE, DA SAMA ODLOČA O SVOJI ENERGETSKI MEŠANICI
Jasno je, da reforme sistema EU ETS prinašajo dodaten pritisk na ceno emisijskih kuponov, ki že sedaj bistveno presega napovedi gibanja cen, ki jih je Slovenija uporabila pri pripravi NEPN v letu 2020. Verjamemo, da bo kljub temu prevladal argument nujnosti zanesljive oskrbe in pomembne vloge nacionalne samozadostnosti na področju oskrbe z električno energijo, ki bo pospešil prizadevanja za razvoj in umeščanje nujno potrebnih brezogljičnih in nizkoogljičnih energetskih virov v prostor. Ne smemo pozabiti, da je izbor energetske mešanice v nacionalni pristojnosti držav članic, kar je 11. decembra 2020 ob dogovoru o novem 55% podnebnem cilju zmanjšanja emisij do leta 2030 potrdil tudi Evropski svet, ko je priznal, da je treba spoštovati pravico držav članic, da same odločajo o svoji mešanici energetskih virov in izberejo najustreznejše tehnologije, da bi skupaj uresničili podnebni cilj za leto 2030. EU bo s svojo politiko pomembno krojila odločitve za naložbe v projekte OVE, zato je ključno, da vzpodbude dobijo projekti, ki zagotavljajo trajnostno proizvodnjo električne energije.
Skupina HSE bo kot ključni steber zanesljivosti oskrbe v Sloveniji sprejela vse ustrezne ukrepe, da bo svojo vlogo uspela opravljati tudi v luči ambicioznejših energetskih in podnebnih usmeritev do leta 2030.
PRISPEVEK SKUPINE HSE K NAČRTU ZA URESNIČITEV PODNEBNIH CILJEV DO LETA 2030
Skupina HSE pozdravlja trenutna prizadevanja Evropske komisije in v celoti podpira cilje evropskega zelenega dogovora. Energetski sektor je zavezan prehodu na čisto energijo in pričakujemo lahko, da bodo izvajanje podnebne in energetske politike ter namere evropskega energetskega sektorja za naložbe v obnovljive vire in učinkovite nizkoogljične vire vplivale na dodatno zmanjšanje emisij.
Razpravo o morebitni reviziji trenutno dogovorjenih podnebnih ciljev do leta 2030 pa bi bilo treba usmeriti tako, da bi natančno in na široko preučili vse možne posledice, vključno s tistimi, ki so posebej pomembne za posamezne države članice in njihovo mešanico energetskih virov.
Skupina HSE meni, da je za uravnotežen pristop treba upoštevati naslednje ključne elemente in da bi jih bilo treba močno zastopati v razpravi o ambicioznejših ciljih do leta 2030.
1. Vsi sektorji morajo prispevati k dosegu podnebne nevtralnosti do leta 2050
Čeprav ima energetski sektor velik potencial za zmanjšanje emisij, je treba priznati, da je že veliko prispeval k njihovemu zmanjšanju – v Sloveniji so na primer emisije iz energetskega sektorja med letoma 2005 in 2017 upadle za približno 24 odstotkov, medtem ko tak padec ni viden v nobenem drugem sektorju, emisije v prometu so se namreč povečale za 25 odstotkov. Čezmerno obremenjevanje energetskega sektorja, ki že strmo zmanjšuje emisije, bi lahko negativno vplivalo na zanesljivost oskrbe in se mu je treba izogniti.
Izziv v prometnem sektorju je še posebej pomemben in razprava o ambicioznejših podnebnih ciljih do leta 2030 mora to prepoznati in spodbujati nadaljnji razvoj novih tehnologij na tem področju. Glede na močno zavezo evropskega energetskega sektorja, da do leta 2050 postane ogljično nevtralen, je elektrifikacija ogrevanja in hlajenja, industrije in zlasti prometa ključnega pomena za dekarbonizacijo evropskega gospodarstva in na splošno ponuja družbi priložnosti z razvojem stroškovno učinkovitih in inovativnih rešitev ob upoštevanju učinkov pospešene elektrifikacije na omrežje – torej je potreben usklajen krovni pristop do elektrifikacije, dekarbonizacije in politike energetske infrastrukture.
2. Pravičen prehod naj bi državam članicam omogočil, da postopno opustijo premog
Med državami članicami je pomembna razlika glede pomena premoga v njihovi mešanici energetskih virov, zato ni enotne rešitve, ki bi veljala za vse. Večina držav članic je na poti k sprejetju ali je že sprejela strategije opuščanja premoga, ki bodo skrbno odražale najučinkovitejšo in pravično pot do cilja, prilagojeno potrebam in posebnostim posameznih držav članic. Določitev bistveno višjega cilja do leta 2030 sredi tega procesa bi bistveno vplivala na ta temeljito premišljeni postopek, tvegala razvoj neoptimalnih rezultatov, po nepotrebnem pospešila dinamiko postopne opustitve, prezgodaj izgubila sicer uporabna sredstva, ki so ključnega pomena za zanesljivost oskrbe v nekaterih državah članicah, kar vodi v prehod, ki ne bi bil pravičen, vključujoč, družbeno sprejemljiv, ekonomsko izvedljiv in ne bi zagotavljal zanesljivosti oskrbe.
Skupina HSE je trdno prepričana, da je uspešna preobrazba premogovnih regij ključna za uspešno dekarbonizacijo EU. Tako mora razprava o ambicioznejših podnebnih ciljih do leta 2030 prepoznati učinke teh povečanih ambicij na postopke opuščanja premoga in premogovnih regij v več državah članicah, vključno s Slovenijo.
3. Države članice bi morale imeti možnost prilagoditi prehod svojim potencialom in nositi breme prehoda v skladu s svojimi zmožnostmi, upoštevajoč vse možne potenciale OVE
Države članice morajo prevzeti vodilno vlogo pri oblikovanju svojih politik in strategij za zmanjšanje emisij, ki temeljijo na nacionalnih posebnostih. Predlagamo, da se razprava o ambicioznejših ciljih za leto 2030 osredotoči na različna izhodišča držav članic EU, saj je v taki razpravi treba upoštevati različne energetske potenciale, pogoje in posebnosti energetskega sistema.
Prav tako je treba breme prehoda razdeliti po državah članicah EU glede na njihove sposobnosti. Skupina HSE je prepričana, da bi morale države članice imeti možnost oceniti in izbrati najustreznejše mehanizme v svojih posebnih pogojih in okoliščinah, da bi dosegle trenutno dogovorjene podnebne cilje.
V Sloveniji je na primer uspešnost ukrepov za zmanjšanje izpustov v prometnem sektorju ključnega pomena, saj izpusti v prometu znašajo več kot 30 odstotkov vseh emisij in so se v obdobju od leta 1990 do 2017 podvojile, kar je precej nad povprečjem EU. Vendar je Slovenija izrazito tranzitna država, zato so ukrepi, sprejeti na državni ravni, manj učinkoviti, uspešno zmanjšanje emisij v prometu pa oteženo.
Drugi izziv, s katerim se spoprijema Slovenija, je 38-odstotni delež območij NATURA 2000 – največji od vseh držav članic EU. Izjemno težko je razvijati projekte OVE v okoliščinah, ko postopki prostorskega načrtovanja v Sloveniji niso namenjeni iskanju rešitev, temveč se dodatno zapletejo s previdnim upoštevanjem najstrožjih napotkov, ne da bi se upoštevala potreba projektov OVE za doseganje ciljev v zvezi z nacionalno energijo in podnebnimi cilji, ki dejansko onemogočajo vse projekte OVE zaradi NATURE 2000, čeprav ima direktiva o habitatih zelo jasne postopke za izvajanje projektov na območjih NATURA 2000.
Slovenija ima pomemben dodaten neizkoriščen potencial hidroelektrarn, ki bi lahko bistveno prispeval k doseganju nacionalnih ciljev do leta 2030, vendar je bila njegova uporaba odložena zaradi neustrezno ocenjenega vpliva hidroelektrarn na območja NATURA 2000. Nacionalni energetski in podnebni načrt, sprejet pred kratkim, je zaustavil hidroenergetske projekte v Sloveniji. To bo velik izziv za Skupino HSE pri učinkovitem izvajanju razvojnih ciljev glede obnovljivih virov energije in bo negativno vplival na raven energetske samozadostnosti države, doseganje nacionalnih OVE in konkurenčnost podjetij, ki imajo koncesijo za rabo energije vodnih virov. Zato pozivamo Komisijo, naj usmerja razpravo z državami članicami o oceni NECP tako, da države članice spodbudi k preučitvi vseh potrebnih virov OVE za doseganje podnebnih ciljev do leta 2030.
4. Potrebna je stabilnost naložb
Naložbe v energetski sektor, potrebne za izvajanje ambicioznih podnebnih in energetskih ciljev, so dolgoročne in možne le v okviru ustreznih tržnih pogojev, ki temeljijo na stabilnem in zanesljivem regulativnem okolju. Nenehna reforma ključne zakonodaje EU ne ponuja stabilnosti, ki je potrebna, da vlagatelji v energetskem sektorju izvedejo velike naložbe, potrebne za doseganje podnebnih ciljev.
Za izvajanje potencialno revidiranega cilja do leta 2030 bodo med drugim potrebne spremembe direktive o sistemu trgovanja z emisijami (ETS), preoblikovanje uredbe o porazdelitvi prizadevanj, spremembe uredbe o rabi zemljišč, uredba o spremembi rabe zemljišč in uredba o gozdarstvu, pregledi standardov emisijskih vrednosti CO2 za avtomobile in kombije, direktiva o energetski učinkovitosti, direktiva o obnovljivi energiji in direktiva o obdavčitvi energije.
Deli navedene zakonodaje veljajo le krajše časovno obdobje, zato je njihove vplive težko oceniti – še več, nova, revidirana direktiva o sistemu trgovanja z emisijami EU ETS se bo uporabljala šele od leta 2021 naprej, vendar pa se energetski sektor že srečuje s prenovo sistema, verjetno s povečanjem LRF. Zato pozivamo Komisijo, naj preuči učinke revidiranega cilja na naložbeni potencial energetskega sektorja, ki potrebuje regulativno stabilnost za učinkovito načrtovanje in izvajanje potrebnih naložb.
NACIONALNI ENERGETSKI IN PODNEBNI NAČRT (NEPN) – predhodno posvetovanje (4. 3. - 8 .4. 2019)
VPRAŠANJA ZA PREDHODNO POSVETOVANJE - PRISPEVEK SKUPINE HSE IN KLJUČNA SPOROČILA SKUPINE HSE
- NEPN mora vsebovati oceno učinka načrtovanih politik in ukrepov, vključno z vidiki pravičnega prehoda s poudarkom na razbremenitvi cene premoga zapiralnih del in ekološke sanacije;
- NEPN mora prepoznati nujnost izvedbe vseh načrtovanih HE projektov skupine HSE, ki so ključni za doseganje podnebnih in energetskih ciljev s poudarkom razbremenitve investicij v HE investicij v vodno infrastrukturo in z njo povezanih vplivov na okolje;
- NEPN mora vsebovati konkretne ukrepe za pospešitev umeščanja objektov za proizvodnjo EE iz OVE ter priključnih in prenosnih elektroenergetskih vodov v prostor;
- NEPN mora prepoznati javni interes umeščanja OVE v prostor tudi na varovanih območjih za doseganje podnebno energetskih ciljev;
- NEPN mora predvideti pripravo dolgoročne strategije prehoda v nizkoogljično družbo vključno s pripravo nacionalnega programa opuščanja premoga pri proizvodnji električne energije, ki bi sledil načelom pravičnega prehoda ter korektne delitve bremena prehoda v nizkoogljično družbo med sektorji, glede na že dosežene stopnje razogljičenja posameznega sektorja.
SEZNAM VPRAŠANJ
- RAZSEŽNOST ENERGETSKE UNIJE: RAZOGLJIČENJE
Zmanjševanje emisij toplogrednih plinov (TGP), 2021-2030
- Upoštevajoč Operativni program za zmanjševanje toplogrednih plinov 2020, Strategijo razvoja Republike Slovenije 2030 in cilj Slovenije, ki je bil določen z Uredbo o porazdelitvi bremen, katere dodatne ukrepe za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov v non-ETS sektorjih bi po vašem mnenju morala sprejeti Slovenija?
Kljub pozitivnemu trendu zmanjševanja emisij TGP v ne-ETS sektorjih je treba temu področju nameniti več pozornosti, saj predstavljajo emisije iz ne-ETS skoraj dve tretjini vseh izpustov TGP v Sloveniji. Kot navaja 7. Državno poročilo in 3. Dveletno poročilo o podnebnih spremembah spremembe emisij TGP v sektorjih ne-ETS zaenkrat še niso rezultat aktivnih politik, ampak odraz naključnih trendov rasti oziroma padcev rabe energije po sektorjih kot posledica zunanjih vplivov. Prizadevanje za znižanje emisij TGP bo treba okrepiti v vseh sektorjih ne-ETS, še posebej pa v sektorju prometa, ki prispeva več kot polovico vseh ne-ETS emisij.
Emisije TGP so se v zadnjih dveh desetletjih v Sloveniji znižale, k temu so prispevali skoraj vsi sektorji. Še posebej velik prispevek je bil dosežen v sektorju EU ETS, h kateremu je večji del prispevalo znižanje emisij CO2 pri proizvodnji električne energije. V obdobju 2005–2016 so se emisije EU-ETS v Sloveniji zmanjšale za 26 %, kar je skoraj v celoti posledica začetka obratovanja Bloka 6 v TEŠ in prenehanja obratovanja starih premogovih naprav (TET, TEŠ). Emisije sektorja EU-ETS so manjše od emisij ne-ETS, v letu 2016 je njihov delež znašal 36,7 % skupnih emisij v Sloveniji, od tega so znašale emisije iz proizvodnje električne energije in toplote 74 % vseh emisij sektorja EU-ETS.
Pregled izvajanja ukrepov iz Operativnega programa ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov (OP TGP) do leta 2020 kaže zaostajanje pri doseganju nekaterih indikativnih sektorskih ciljev, zato je treba okrepiti realizacijo načrtovanih ukrepov ter zagotoviti ustrezne finančne vire za njihovo izvedbo. V okviru priprave NEPN je smiselno analizirati vzroke, ki ovirajo izvajanje posameznih ukrepov in jih odpraviti ali načrtovati dodatne ukrepe.
Spodbujati je treba ukrepe za zaustavitev rasti emisij TGP iz naslova povečane rabe energije, to so vsi ukrepi, ki spodbujajo energetsko učinkovitost in ukrepi, ki prispevajo k znižanju porabe energije na specifične kazalce (prevoženi km, delež OVE goriv v prometu, površina energetsko saniranih stavb, kazalci v kmetijstvu in odpadkih, idr.). Prav tako je pomembno spodbujanje uporabe novih nizkoogljičnih tehnologij kot so elektro mobilnost, uporaba vodika in drugih alternativnih goriv v prometu, raba obnovljivih virov energije, uporaba naprednih in pametnih sistemov za shranjevanje in prilagajanje odjema električne energije idr.. V času energetskega prehoda bodo imele pomembno vlogo tudi t.i. čiste tehnologije pri proizvodnji energije iz fosilnih goriv (CCS), saj bo obratovanje konvencionalnih termoelektrarn potrebno zaradi zagotavljanja zanesljivosti in stabilnosti elektroenergetskega omrežja.
Strategija na področju razvoja trga za vzpostavitev ustrezne infrastrukture v zvezi z alternativnimi gorivi v prometnem sektorju v RS predvideva uporabo električne energije kot eno izmed pomembnih alternativnih goriv v prometu. Prav tako je na področju ogrevanja in hlajenja zgradb v okviru Osnutka Akcijskega načrta za obnovljive vire energije za obdobje 2010-2020, posodobljenega v letu 2017, kot eden izmed ukrepov predvidena uporaba toplotnih črpalk in drugih tehnologij, ki uporabljajo električno energijo.
Nekateri predvideni ukrepi za zniževanje emisij v ne-ETS sektorjih imajo pomemben vpliv na povečano rabo električne energije, kot posledica elektrifikacije končne rabe energije, še posebej v sektorju prometa ter ogrevanja in hlajenja zgradb. Sam prehod iz uporabe fosilnih goriv na uporabo električne energije ne bo prispeval k nižjim emisijam TGP, če potrebna električna energija ne bo proizvedena iz obnovljivih ali drugih nizkoogljičnih virov energije. Tudi nekateri načrtovani ukrepi v drugih ne-ETS sektorjih predvidevajo elektrifikacijo končne rabe energije, kar bo vplivalo na rast deleža električne energije v končni rabi. Takšna strategija vpliva tudi na doseganje cilja na področju deleža obnovljivih virov energije v končni bruto porabi energije.
Pokrivanja potreb po električni energiji ob naraščajočem trendu porabe ne bo mogoče zagotoviti samo iz obstoječih proizvodnih naprav, zato bo treba zagotoviti dodatne vire in zgraditi nove proizvodne zmogljivosti. V okviru priprave NEPN je posledično treba predvideti tudi ukrepe na strani zagotavljanja zadostnih nizkoogljičnih virov za proizvodnjo električne energije. Zaradi okoljskih omejitev je umeščanje novih proizvodnih objektov OVE v prostor zelo oteženo, zato bo glede tega vprašanja treba doseči nacionalni konsenz. Pri tem je poleg izgradnje ustreznih zmogljivosti pomemben tudi časovni vidik, saj prehod na povečano oskrbo z električno energijo ne bo mogoč, če ne bodo pravočasno zgrajeni novi proizvodni objekti.
Menimo, da je vprašanje nacionalnega konsenza ključno za prehod Slovenije v nizkoogljično družbo. Za uspešno razogljičenje vseh sektorjev rabe energije je treba izdelati strategijo razogljičenja, ki bo podlaga za ekonomsko, socialno in okoljsko pravično energetsko tranzicijo.
Obnovljivi viri energije
- Kako ocenjujete, da bi morali določiti prispevek Slovenije k cilju EU glede uporabe obnovljivih virov energije (OVE) do leta 2030 (32 %)? Prosimo, ustrezno utemeljite.
Slovenija mora pri določanju nacionalnega prispevka k EU cilju glede OVE pokazati pripravljenost sprejeti ambiciozno usmeritev, ki pa mora biti v celoti in jasno podprta z ukrepi s strani pristojnih ministrstev in Vlade kot celote. Skupina HSE bo s svojimi aktivnostmi in razvojnimi projekti aktivno podpirala državo pri doseganju zastavljenih ciljev.
To posledično pomeni, da morajo pristojni organi sprejeti vse potrebne ukrepe, da se bodo cilji dosegli, in sicer:
- zagotoviti ustrezno spodbudno in predvidljivo regulatorno okolje za sprejemanje potrebnih investicijskih odločitev s strani energetskih podjetij,
- poenostaviti umeščanje energetskih objektov v prostor,
- doseči večjo stopnjo javne sprejemljivosti potrebnih projektov z opredelitvijo jasne podpore Vlade tem projektom,
- ustrezno osveščati javnost, voditi razpravo in informirati lokalne skupnosti o prednostih OVE virov,
- spremeniti podporno shemo OVE, ki bi lahko omogočila sodelovanje večjih HE projektov, ter
- na strateški ravni določiti javni interes povečevanja OVE deleža na področju oskrbe z električno energijo.
- Kako ocenjujete, da bi moral biti v okviru tega prispevka Slovenije glede OVE določen prispevek posameznih sektorjev (tj. proizvodnje električne energije, ogrevanja in hlajenja, prometa). Prosimo, ustrezno utemeljite.
Možnosti za povečanja deleža rabe OVE obstajajo v vseh sektorjih, glede potenciala znižanja uvozne odvisnosti fosilnih goriv in zmanjšanja emisij TGP predstavlja največji potencial uvajanje OVE in drugih alternativnih goriv v sektorju prometa, kjer bo v prihodnje treba okrepiti prizadevanja. V sektorju proizvodnje električne energije je bil dosežen določen napredek, še vedno pa obstaja potencial, ki ga je treba izkoristiti z realizacijo načrtovanih ukrepov na področju uvajanja razpršenih OVE in izgradnjo velikih HE.
Uvajanje OVE v energetsko oskrbo Slovenije poteka počasneje kot je bilo zastavljeno. Kljub podpori Slovenije ambicioznim ciljem rabe OVE na ravni EU, trenutne ocene kažejo, da Slovenija ne bo dosegla zastavljenega obvezujočega cilja do leta 2020, saj zaostaja praktično za vsemi sektorskimi cilji v AN OVE, zato bo za doseganje še ambicioznejših ciljev treba odpraviti številne zgoraj že omenjene ovire in zagotoviti ustrezno podporno okolje.
V sektorju proizvodnje električne energije Slovenija že sedaj sodi med države z najvišjim deležem OVE, do leta 2030 pa naj bi se ta delež še občutno povečal. V predlogu prenovljenega Akcijskega načrta za OVE (AN OVE) do leta 2020, ki je bil predstavljen julija 2017, je določen indikativni nacionalni cilj za delež OVE v sektorju električne energije v višini 47,4 %, pri čemer so pripravljavci AN OVE izhajali iz takrat predvidenega cilja EU do 2030 v višini 27%, ki je zdaj povišan na 32%. AN OVE pri tem do leta 2030 izpostavlja gradnjo velikih HE ter nadaljnji razvoj sončnih in vetrnih elektrarn.
Novi projekti na področju proizvodnje električne energije iz OVE, med drugim tudi hidroenergije, so ključni za doseganje nacionalnih zavez in ciljev na področju OVE, hkrati bodo prispevali k dekarbonizaciji elektroenergetskega sektorja. Slovenija ima kot ena redkih držav v EU še določen potencial neizkoriščene hidroenergije, vendar so načrtovani projekti zaradi umeščanja na posebna varovana območja še posebej kapitalsko zahtevni in zato ekonomsko manj zanimivi. Realizacija takšnih projektov predstavlja izziv tako za energetska podjetja kot tudi za samo državo. Kljub visoki stopnji pripravljenosti projektov bo financiranje tovrstnih projektov, skupaj s projekti energetskega prestrukturiranja, predstavljajo dodaten napor, zato je treba pospešiti pripravo vseh potencialnih projektov do faze pridobitve ustreznih dovoljenj za gradnjo, saj bo v okviru strukturnih skladov EU in drugih trajnostnih virov financiranja možno pridobiti različne oblike financiranja za njihovo izvedbo.
V procesu energetskega prehoda bo treba izvesti tudi projekte, ki z ekonomskega vidika ne bodo dosegali zahtevane stopnje donosnosti, bodo pa prispevali k ciljem razogljičenja. To so na primer projekti razpršenih obnovljivih virov energije in projekti novih hidroelektrarn, katerih izvedba bo zahtevna (dražja) zaradi njihovega umeščanja v prostor na varovanih območjih, kot je primer območja Natura 2000.
Največjo oviro na področju realizacije ukrepov v nove enote za proizvodnjo električne energije iz OVE namreč predstavljajo zahtevni in dolgotrajni postopki umeščanja v prostor. Zato je v procesu priprave NEPN treba dati večji poudarek ukrepom, ki bodo omogočili lažje in hitrejše umeščanje HE in drugih OVE objektov v prostor, saj bo samo tako možno doseči zastavljene cilje.
Razlog za zaostajanje za ciljem na področju proizvodnje električne energije iz OVE je nepravočasna realizacije predvidenih novogradenj HE in vetrnih elektrarn, kot posledica dolgotrajnega umeščanja v prostor, zato predlagamo, da se predvidi dodatne ukrepe za pospešitev njihove priprave in izvedbe (hitrejši upravni postopki, podeljevanje koncesij, umeščanje v prostor, …) predvsem v postopkih, kjer igrajo ključno vlogo državni organi in institucije. V ta namen se lahko za pospešitev presoje projektov in izpeljavo postopkov izdaje ustreznih dovoljenj, po sistemu »vse na enem mestu« vzpostavil poseben organ, ki bo odločal o prednostnih projektih t. i. »državnega pomena«.
Določene prednosti proizvodnje električne energije iz hidroenergije je treba ponovno ovrednotiti glede na novo zasnovo energetskega trga, njihov prispevek k razogljičenju, pomen shranjevanja energije in drugo vlogo v elektroenergetskem sistemu.
Za določitev novih ciljev na področju OVE je treba sprejeti oceno, da cilj do 2020 ne bo dosežen, vsaj ne na področju električne energije (HE Mokrice ne bo realizirana pred 2022) in že sedaj vključiti nove ukrepe. Predlagamo možnost dviga praga moči upravičenih naprav za vstop v podporno shemo, za pospešitev izvedbe predlagamo preusmeritev namenskih sredstev iz posebnih skladov (vodni, podnebni) v realizacijo projektov, ki bodo prispevali k ciljem na področju OVE.
Za nadaljnjo rast proizvodnih zmogljivosti, ki izkoriščajo obnovljive vire, je smiselno podporo usmeriti tako na večje enote, kot tudi na manjše naprave in zaključena območja, v povezavi z novimi tehnologijami za pretvorbo in shranjevanje energije (power-to-X) ter druge alternativne vire energije, ki vključujejo rešitve v smislu zagotavljanja stabilnosti omrežja (shranjevanje, sistemske storitve).
Za ciljem do 2020 zaostaja tudi delež rabe OVE v sektorju ogrevanja in hlajenja, ki narašča prepočasi, kljub ustreznemu potencialu razpoložljivih OVE. Poleg potenciala (gozdne) biomase in drugih OVE v individualnih in večstanovanjskih zgradbah, je treba spodbuditi tudi uporabo drugih nizkoogljičnih virov energije, kot npr. SPTE ter razvoj daljinskih sistemov ogrevanja.
Uporaba biogoriv v prometnem sektorju zaostaja za cilji tako na EU kot nacionalni ravni, zato bodo v prehodnem obdobju ključni ukrepi za spodbujanje uporabe drugih alternativnih goriv. Kljub temu je treba spodbujati bolj ambiciozen razvoj in uporabo naprednih biogoriv.
- Kakšne politike in ukrepe bi po vašem mnenju morala sprejeti Slovenija, da bi dosegla svoj prispevek na področju OVE do leta 2030? Prosimo, ustrezno utemeljite.
NEPN mora jasno prepoznati pomen hidroenergetskega potenciala za doseganje nacionalnih energetsko podnebnih ciljev, predvideti ukrepe za pospešitev umeščanja objektov za proizvodnjo električne energije iz OVE ter priključnih in prenosnih elektroenergetskih vodov v prostor ter prepoznati javni interes doseganja energetsko podnebnih ciljev prek umeščanja OVE v prostor, tudi na morebitnih varovanih območjih.
Hidroenergija je ključna za stabilnost sistema in zanesljivost oskrbe ter ima osrednjo vlogo med tehnologijami obnovljivih virov energije, saj je zanesljiva, učinkovita in podnebju prijazna. NEPN mora zato izpostaviti nujnost izrabe razpoložljivega hidroenergetskega potenciala, vključno z verigo HE na srednji Savi in HE na Muri. Izraba hidro energije za doseganje postavljenih ciljev je še vedno najbolj racionalna rešitev, ob točnem poznavanju razpoložljivosti vodnega potenciala, izdelanih študijah izvedljivosti ter ob upoštevanju okoljskih in prostorskih omejitev. Med tehnologijami za proizvodnjo električne energije iz OVE imajo velike HE tako energetske kot makroekonomske prednosti.
Velik pomen uporabe hidroenergije je tudi na področju shranjevanja energije, kar je pomembno z vidika vključevanja razpršenih obnovljivih virov v elektroenergetski sistem. Tehnologija akumulacijskih in črpalnih HE je dobro razvita tehnologija shranjevanja energije, zato je treba njihovo uporabo predvideti tudi pri razvoju EES. Ustrezen delež električne energije iz HE izboljšuje obratovalne parametre EES, saj so vir za proizvodnjo vršne energije in nudijo tudi sistemske storitve, zlasti rezervno moč in regulacijo frekvence ter napetosti v omrežju.
Kot največji proizvajalec električne energije iz obnovljivih virov v Sloveniji ter imetnik ključnih koncesij za izrabo vodnega potenciala reke Mure, srednje Save in Soče s pritoki pričakujemo kar največjo podporo pristojnih ministrstev in odpravo tako administrativnih kot drugih ovir pri umeščanju novih proizvodnih objektov v prostor. To je ključnega pomena za doseganje nacionalnih ciljev na področju OVE in razogljičenja RS ob ohranjanju ustrezne samozadostnosti oskrbe z električno energijo na nacionalnem nivoju.
Pomembna prednost izrabe hidroenergije je tudi visoka stopnja pripravljenosti posameznih projektov za izgradnjo (izdelane študije, pridobljena dokumentacija, postopki v teku) na vodotokih, kjer so že podeljene koncesije, kar predstavlja možnost njihove realizacije še pred letom 2030.
Kot ugotavlja osnutek AN OVE iz leta 2017, bo treba za doseganje zastavljenih ciljev glede OVE izkoristiti tudi OVE na varovanih območjih. Ker so se cilji EU na področju OVE v vmesnem času precej povišali, je ta ugotovitev zdaj še toliko bolj relevantna. NEPN mora zato jasno izpostaviti javni interes doseganja energetsko podnebnih ciljev prek umeščanja OVE v prostor tudi na varovanih območjih.
Za izvedbo vseh projektov, ki bodo ključnega pomena za doseganje zastavljenih energetsko podnebnih ciljev, bo treba zagotoviti tudi ugodne vire financiranja. EIB je tako v nedavnem javnem posvetovanju glede svoje bodoče posojilne politike na področju energetike poudarila, da se želi na nacionalnem nivoju vključiti v zgodnjo fazo priprave projektov v okviru celovitih nacionalnih energetsko podnebnih načrtov, kar bi ji skupaj s posamezno državo omogočalo pravočasno identificirati investicijske vrzeli. Posledično je zato nujno, da NEPN vsebuje konkreten, poimenski nabor naložb in projektov, ki bodo potrebni za doseganje ciljev.
NEPN mora predvideti poenostavitev postopkov za umeščanje objektov v prostor. Prednostno je treba izkoristiti celoten tehnično izkoristljiv hidroenergetski potencial slovenskih vodotokov. V postopkih načrtovanja objektov ter umeščanja v prostor je treba upoštevati načela večnamenskosti in javnega interesa. Na ta način se hkrati rešujejo vprašanja oz. problematika v zvezi s poplavno zaščito, namakanjem, oskrbo s pitno vodo, izrabo vodnih površin za rekreacijo in turizem, itn. Ob tem je treba zagotoviti sodelovanje domače industrije, kar posledično zagotavlja odpiranje novih delovnih mest.
V zvezi z načrtovano vlogo razpršene proizvodnje električne energije iz OVE bi morali več pozornosti, poleg poudarka na prostorskem umeščanju, nameniti še vključevanju v distribucijsko in prenosno omrežje, pa tudi vprašanju omrežnine, mehanizmom za zagotavljanje zanesljivosti elektroenergetskega sistema, ter morebitni spremembi podporne sheme, ki bi lahko omogočila tudi sodelovanje večjih HE s ciljem hitrejše izvedbe projektov in doseganju večjega deleža OVE proizvodnje.
Za zagotovitev izvedbe nujnih projektov za doseganje ciljnega deleža OVE pa je nenazadnje treba tudi zagotoviti, da sta NEPN in Strategija upravljanja kapitalskih naložb države, ki so prepoznane kot strateške naložbe (tj. družbe v dejavnostih, ki so pomembne za varno in stabilno oskrbo z viri in energijo) usklajena.
- RAZSEŽNOST ENERGETSKE UNIJE: ENERGETSKA UČINKOVITOST
- Upoštevajoč napredek Slovenije na področju učinkovite rabe energije (URE), prosimo ocenite, kakšen prispevek k cilju na ravni EU do leta 2030 (32,5 %) bi si po vašem mnenju morala določiti Slovenija na nacionalni ravni, in zakaj?
- Kakšne indikativne nacionalne cilje na področju URE bi si po vašem mnenju morala postaviti Slovenija za leta 2030, 2040 in 2050, in zakaj?
- Kakšne politike in ukrepe bi po vašem mnenju morala sprejeti Slovenija, da bi dosegla svoj prispevek na področju URE? Prosimo, ustrezno utemeljite.
Vpeljati je treba ureditev, ki bo končnega uporabnika energije skozi obveznosti zagotavljanja prihrankov postavila v bolj aktivno vlogo na področju zagotavljanja prihrankov in udejstvovanja v aktivnostih zagotavljanja učinkovite rabe energije.
Zavezanci za doseganje prihrankov energije so po trenutni ureditvi dobavitelji različnih oblik energije. Takšen pristop je nezadosten, saj je usmerjen v zmanjševanje potreb po energiji zgolj z vidika energetske racionalizacije naprav, stavb in drugih oblik trošenja. Ta pristop je treba razširiti na uporabnike in poudariti družbeni vidik dojemanja uporabe energije. Napore na področju učinkovite rabe energije je treba vlagati v oblikovanje ustreznih oblik spodbujanja potrošnikov v energetsko bolj racionalno rabo trošil energije (individualno ali z uporabo zunanjih servisov podprtih z digitalizacijo komunikacije) in zagotavljanjem finančnih spodbud za zmanjševanje »nepotrebne potrošnje« (npr. puščanje električnih naprav v stanju pripravljenosti).
Tudi proizvajalci električne energije porabljajo energijo za svojo lastno rabo in lahko na tem področju z ustreznimi ukrepi v večjem obsegu vplivajo na učinkovitejšo rabo energije. V NEPN bi ta segment morali prepoznati kot potencial za dodatne prihranke in ga eksplicitno opredeliti kot posebno obravnavano področje.
- RAZSEŽNOST ENERGETSKE UNIJE: ENERGETSKA VARNOST
- Upoštevajoč področja energetske varnosti, ki jih izpostavljata uredba in NEPN, prosimo ocenite, ali ste zadovoljni z odpornostjo slovenskega nacionalnega in širše regionalnega energetskega sistema (z drugimi državami) glede na vidike energetske varnosti? Imate kakšne predloge za njegovo izboljšanje?
Slovenija mora v NEPN jasno opredeliti svojo ambicijo, da za svojo energetsko varnost v čim večji meri poskrbi znotraj nacionalnih mej. Z investiranjem v izkoriščanje razpršenih obnovljivih virov in hkratnem okoljsko sprejemljivem izkoriščanju razpoložljivega vodnega potenciala, ki daje ustrezno varnost in zanesljivost delovanja elektroenergetskega sistema je treba uresničevati zastavljene cilje glede uporabe obnovljivih virov energije.
Trenutno še ustrezno stanje energetske varnosti ne ustreza okvirjem NEPN in ambicijam, ki jim moramo slediti tudi na preostalih štirih razsežnostih, ki jih obravnava Uredba 2018/1999 o upravljanju energetske unije. Kot ugotavlja že predlog ReEKS iz leta 2018, zaradi majhnosti slovenskega elektroenergetskega sistema predstavlja vsaka večja proizvodna enota pomemben element zanesljivosti v sistemu. Iz tega stališča bi bilo treba ohraniti aktivno stanje možnosti nadaljnje uporabe še neizkoriščenih vodnih potencialov za izgradnjo večjih HE.
Vloge teh elektrarn se v procesu vrednotenja dobrih in slabih strani ne bi smelo omejiti zgolj na neposredne učinke teh objektov – po eni strani na njihov doprinos k zagotavljanju potrebnih količin električne energije in na drugi strani negativen vpliv zaradi poseganja v okolje. Sodobni koncepti načrtovanja HE upoštevajo načelo več namenskosti, torej poleg proizvodnje električne energije tudi druge vloge HE, kot so reševanje poplavne ogroženosti, razvoj turizma, ribištva, ohranjanje kulturne dediščine, itd. Vrednost takšnih objektov bi bilo treba zato vrednotiti v širšem smislu njihovega vpliva, med drugim tudi na zagotavljanje potrebnih sistemskih storitev, ki so potrebne za varno delovanje sistemov in s tem njihovega vpliva na omogočanje varnega vključevanja večjega obsega obnovljivih razpršenih virov električne energije, ki jo bodo v pomembnejši meri za doseganje ciljev predstavljale tudi s strani države s subvencijami vzpodbujane sončne elektrarne.
Večji poudarek je potreben na zagotavljanju energetske varnosti s pomočjo zagotavljanja ustrezne prožnosti. Treba bi bilo razmišljati o večji vključenosti hranilnikov električne energije, tako v obliki baterijskih hranilnikov, kot v obliki dodatnih ČHE, kjer je časovna ročnost shranjevanja energije daljša. Ob tem je o tej obliki zagotavljanja prožnosti treba razmišljati tudi v luči doseganja ciljev potrebnega spodbujanja vključevanja končnih uporabnikov električne energije in uporabnikov/proizvajalcev (prosumerjev). Stroške spreminjanja koncepta izgradnje oziroma krepitve prenosnega in distribucijskih omrežij (ki so trenutno grajeni po konceptu od velikih proizvodnih virov do majhnih končnih uporabnikov – kar se sedaj spreminja) je treba omejevati in zniževati s primernim spodbujanjem zagotavljanja ustreznih oblik shranjevanja električne energije proizvedene s strani uporabnikov/proizvajalcev in ustreznim spodbujanjem združevanja kapacitet končnih uporabnikov s katerimi se lahko vključujejo v zagotavljanje delovanja elektroenergetskega sistema.
- Kakšne politike in ukrepe bi si po vašem mnenju morala zastaviti Slovenija, da bi dosegla svoje cilje na področju energetske varnosti? Prosimo, ustrezno utemeljite.
Energetska varnost zahteva učinkovite ukrepe, ki bodo zahtevali nenehno iskanje skupnih rešitev vseh akterjev vključenih v oskrbno verigo z električno energijo. Morali bomo iskati varen prehod v učinkovito uporabo energije, ki bo zagotavljala manjše onesnaževanje okolja in hkrati pomenila kompromisno rešitev z vidika potrebnega dodatnega poseganja v okolje.
Zaradi zagotavljanja ustrezne energetske varnosti, ki je močno povezana tudi z zmanjševanjem uvozne odvisnosti, bi Slovenija za ustrezno oskrbo svojih gospodinjskih odjemalcev kot tudi za zagotavljanje konkurenčne ustreznosti svojega gospodarskega sektorja morala izvajati politiko čim večje energetske samostojnosti. Politika bi morala sloneti na nenehnem iskanju kompromisov med vsemi deležniki, ki so neposredno ali posredno vključeni v oskrbni krog z električno energijo ali pa le-ta zaradi svojega obstoja in delovanja vpliva na njihove interese. V ta namen bi bilo treba izvesti naslednje ukrepe in pod-ukrepe:
- povečevanje klasičnih oblik obnovljivih virov energije (velike HE), s katerimi se omogoča:
- povečevanje obsega nestanovitnih oblik razpršenih obnovljivih virov (npr. sončne elektrarne),
- lažje in cenejše zasledovanje ciljev doseganja količin OVE v celotnem portfelju.
- vzpostavljanje mehanizmov ustrezne prožnosti elektroenergetskega sistema prek:
- vzpostavljanja različnih oblik hranilnikov električne energije (baterije, vodik, črpalne hidroelektrarne) in njihove ustrezne lokacijske razporeditve (nivo prenosnega omrežja – nivo distribucijskega omrežja),
- vpeljevanje spodbud za doseganje sinergijskih učinkov združevanja proizvodnih zmogljivosti uporabnikov/proizvajalcev in končnih uporabnikov z namenom razbremenjevanja omrežij in zmanjševanja potreb po investicijskih vlaganjih v omrežja.
- vpeljevanje ustreznih modelov vplivanja/omejevanja negativnih učinkov nestanovitnih oblik proizvodnih virov (npr. sončne elektrarne) na stabilno delovanje sistema – ustrezno napovedovanje proizvodnje vseh proizvodnih zmogljivosti vključenih v elektroenergetski sistem – ne glede na napetostni nivo in sankcioniranje odstopanj.
- RAZSEŽNOST ENERGETSKE UNIJE: NOTRANJI TRG
Elektroenergetska povezanost
- Kakšne cilje in/ali prioritete bi po vašem mnenju morala sprejeti Slovenija na področju energetske varnosti in čezmejne povezanosti, upoštevajoč cilj EU na področju čezmejne povezanosti? Prosimo, ustrezno utemeljite.
- Katere politike in ukrepe bi po vašem mnenju morala sprejeti Slovenija, da bi dosegla svoje cilje energetske varnosti? Prosimo, ustrezno utemeljite. VPRAŠANJE JE ENAKO 9. VPRAŠANJU ZGORAJ
Prenosna infrastruktura
- Kateri projekti plinske in elektroenergetske prenosne infrastrukture so po vašem mnenju najpomembnejši iz vidika doseganja ciljev in prispevkov Slovenije glede na vseh pet razsežnosti energetske unije?
Z novimi energetskimi storitvami in pristopi je treba na finančno optimalen način zagotavljati potrebne dodatne zmogljivosti prenosne infrastrukture slovenskega energetskega sistema. Z vzpostavitvijo ustrezne strukture hranilnikov, ki dajejo potrebno prožnost sistema, se lahko v veliki meri odpravi potreba po dodatnih krepitvah prenosnih in distribucijskih sistemov in s tem doseže pozitivne sinergijske učinke, ki jih zahteva proces doseganja zastavljenih ciljev.
Glede prenosne, pa tudi distribucijske infrastrukture so z vidika vseh petih razsežnosti najpomembnejši in tudi racionalni projekti usmerjeni v izgradnjo za specifične potrebe najoptimalnejših oblik hranilnikov električne energije, predvsem črpalnih hidroelektrarn. S hranilniki energije in njihovo ustrezno lokacijsko razporejenostjo se bodo omrežja ustrezno razbremenjevala. S tem se bo zmanjševala potreba po njihovi nadgradnji, hkrati pa se bo s hranilniki električne energije zagotavljala potrebna ustrezna prožnost elektroenergetskega sistema kot celote.
- Katere politike in ukrepe bi po vašem mnenju morala sprejeti Slovenija, da bi dosegla cilje na področju prenosne infrastrukture? Prosimo, ustrezno utemeljite.
Povezovanje trgov
- Upoštevajoč pomemben napredek pri regionalnem povezovanju slovenskega nacionalnega trga električne energije in zemeljskega plina s trgi sosednjih držav in širše, tako infrastrukturno kot regulativno, katere nadaljnje cilje bi si po vašem mnenju morala zastaviti Slovenija na področju povezovanja trgov, in zakaj?
- Katere politike in ukrepe bi po vašem mnenju morala sprejeti Slovenija, da bi dosegla cilje povezovanja? Prosimo, ustrezno utemeljite.
Energetska revščina
- Slovenija nima strategije glede energetske revščine. Slednja tudi ni del energetske politike. Kako bi po vašem mnenju morala Slovenija naslavljati to področje do leta 2030 in katere cilje, če so potrebni, si naj zastavi?
- Katere politike in ukrepe bi si po vašem mnenju morala zastaviti Slovenija na področju energetske revščine? Prosimo, ustrezno utemeljite.
- RAZSEŽNOST ENERGETSKE UNIJE: RAZISKAVE, INOVACIJE IN KONKURENČNOST
- Katere cilje bi si po vašem mnenju morala zastaviti Slovenija na področju raziskav in inovacij, ki pokrivajo pet razsežnosti energetske unije, in zakaj?
Na področju oskrbe z energijo je treba spodbujati razvoj in raziskave na področju nizkoogljičnih tehnologij, ki bodo prispevale k vsem naštetim razsežnostim Energetske unije (varna, zanesljiva, energetsko učinkovita, nizkoogljična in konkurenčna oskrba z energijo). Za prehod v nizkoogljično energetsko oskrbo bo potrebna tehnološka preobrazba evropskega energetskega sistema, zato je potreben tehnični in znanstveni razvoj tehnologij in inovacij ter spodbujanje dejavnikov, ki pospešujejo nove zamisli in zasnove, kakršne zajema Evropski strateški načrt za energetsko tehnologijo (načrt SET) .
Premik k nizkoogljični družbi zahteva inovativne tehnologije za preoblikovanje konvencionalne proizvodnje in rabe energije. Razvoj novih tehnologij in inovacije bosta imela ključno vlogo pri preoblikovanju energetskega trga EU in spreminjanju energetske vrednostne verige. Ravnotežje med dobavo, pretvorbo, transportom in končno rabo energije bo zahtevalo optimizacijo sistema, razvoj novih tehnologij za zagotovitev učinkovitega povezovanja različnih akterjev in komponent s celostnim pristopom in možnimi sinergijami med energetskimi omrežji.
Zagotoviti bo treba podporo za inovativne tehnologije in projekte na področju izkoriščanja obnovljivih virov energije, učinkovite rabe energije, uporabe alternativnih goriv, kot so npr. vodikove tehnologije v povezavi s shranjevanjem in pretvorbo energije, razvoj podprt z digitalizacijo naprav in omrežja, ki bo omogočal prilagajanje odjema ter druge oblike aktivnega omrežja.
Za prehod v nizkoogljično družbo bo v prehodnem obdobju do leta 2050 potrebna podpora tudi drugim nizkoogljičnim tehnologijam, ki lahko prispevajo k znižanju emisij CO2 pri uporabi fosilnih goriv, kot so npr. tehnologije za zajemanje, transport in shranjevanje CO2 (CCS), katerih razvoj napreduje zelo počasi, krivulje učenja praktično ni, saj je bilo v praksi realiziranih zelo malo pilotnih projektov manjših zmogljivosti.
- Katere politike in ukrepe bi si po vašem mnenju morala zastaviti Slovenija, da bi dosegla cilje energetskih raziskav in inovacij? Prosimo, ustrezno utemeljite.
Pri zagotavljanju stabilnega financiranja raziskovalne dejavnosti še posebej zaostajamo za najrazvitejšimi, saj nas zgolj 0,4 % BDP javnih proračunskih sredstev za raziskovalno dejavnost, ki so temelj stabilnega financiranja katerekoli dejavnosti, uvršča na sam rep članic EU, zato je za okrepitev aktivnosti na tem področju treba zagotoviti potrebna sredstva. Delež proračunskih sredstev za vlaganja v RRD za okoljsko-energetske namene je namreč v mednarodnem merilu relativno visok, kar znatno vpliva na dosežene rezultate na področju razvoja naprednih energetskih tehnologij.
Po podatkih UMAR je sicer delež proračunskih sredstev za RRD za okoljske in energetske namene v Sloveniji višji kot v povprečju v EU, vendar v tem okviru za razliko od EU namenjamo večji delež proračunskih sredstev za okoljske raziskave kot za raziskave na področju energije.
Za spodbujanje novih tehnologij in poslovnih modelov na področjih, ki še niso tržno uveljavljeni, so potrebni tudi instrumenti, ki omogočajo demonstracijsko preizkušanje novih tehnologij. V tem kontekstu predlagamo tudi podporo demonstracijskim in pilotnim projektom. Med potencialne demonstracijske projekte sodijo tudi projekti proizvodnih zmogljivosti manjših in srednjih moči v povezavi s shranjevanjem (power-to-x), digitalizacijo in prilagajanjem odjema.
V skupini HSE imamo zastavljen ambiciozen razvojni načrt, ki predvideva posodobitev in optimizacijo obstoječih proizvodnih naprav. Pripravljene imamo projekte na področju optimizacije in digitalizacije proizvodnih naprav in upravljanja poslovnih procesov. Posebno skupino predstavljajo inovativne rešitve na področju integracije spremenljivih obnovljivih virov v nacionalni elektroenergetski sistem ter prilagajanja konvencionalne proizvodnje v povezavi s shranjevanjem in pretvorbo proizvedene energije. Navedeni projekti na področju večje fleksibilnosti niso pomembni samo zaradi svojega prispevka k konkurenčnosti poslovanja, ampak so pomembni tudi zaradi zagotavljanja stabilnosti sistema in ohranitve konkurenčnosti proizvodnje.
- Obstajajo še kakšne druge pripombe ali opažanja, ki bi jih želeli izpostaviti glede priprave NEPN?
NEPN mora predvideti pripravo dolgoročne strategije prehoda v nizkoogljično družbo vključno s pripravo nacionalnega programa opuščanja premoga pri proizvodnji električne energije in Zakona o postopnem zapiranju Premogovnika Velenje in prestrukturiranju regije, ki bosta sledila načelom pravičnega prehoda ter korektne delitve bremena prehoda v nizkoogljično družbo med sektorji, glede na že dosežene stopnje razogljičenja posameznega sektorja.
NEPN mora kot ključni strateški dokument na področju energetike prepoznati, da je s procesom razogljičenja povezano tudi področje t. i. pravičnega prehoda (tranzicije), s katerim se s posebno pozornostjo ukvarja tudi Evropska komisija, ki je vzpostavila Platformo za premogovne regije v prehodu, ki se ukvarja prav z vprašanjem pravičnega prehoda teh regij. Politika prestrukturiranja premogovništva in premogovnih regij po načelih pravičnega prehoda mora postati sestavni del energetske politike Republike Slovenije in se mora predvideti v NEPN. Brez dobro premišljene strategije razogljičenja Slovenije, sodelovanja vseh deležnikov ter nacionalnem konsenzu pri razporeditvi bremen in koristi med deležniki tega procesa ni možno učinkovito izvesti.
Nedavno sprejeta Uredba o notranjem trgu z električno energijo opredeljuje, da bo Evropska komisija z vsemi možnimi sredstvi podpirala države članice, ki sprejmejo nacionalne strategije za postopno opuščanje premoga, da se zagotovi pravičen prehod v regijah, ki so podvržene strukturnim spremembam.
Uredba o upravljanju energetske unije prav tako določa, da mora biti v okviru NEPN pripravljena tudi ocena učinka načrtovanih politik in ukrepov, vključno z upoštevanjem vidikov pravičnega prehoda (v smislu stroškov in koristi kot tudi stroškovne učinkovitosti).
Uspešna ekonomska transformacija premogovnih regij je tesno povezana z uspešnostjo dolgoročnega podnebno-energetskega okvira EU, zato se zavzemamo, da bi NEPN prepoznal pomen tega področja in predvidel okvirne ukrepe v smeri sprejetja nacionalne strategije razogljičenja za vse segmente gospodarstva, vključno s strategijo postopnega opuščanja uporabe premoga, ki bi upoštevala vse ekonomske in socialne vplive razogljičenja ter predvidela ustrezne ukrepe za omilitev teh vplivov.
Zaradi pomena lignita v energetski oskrbi Slovenije v naslednjih desetletjih je treba zagotoviti usklajenost NEPN z vsemi drugimi relevantnimi strateškimi dokumenti, zato posebej poudarjamo, da mora NEPN predvideti pripravo strategije postopnega opuščanja pridobivanja in uporabe premoga v Republiki Sloveniji in Zakona o postopnem zapiranju Premogovnika Velenje in prestrukturiranju regije, ki bosta opredelila tudi strategijo izkoriščanja lignita v Premogovniku Velenje, tako v obdobju ekonomskega obratovanja, kot v vseh nadaljnjih fazah postopnega opuščanja in zapiranja, vključno s predvidenimi časovnimi okviri, ključnimi nosilci in predvidenimi viri sredstev.
Za uspešen prehod na nizkoogljično oskrbo z energijo sta ključna prehod na uporabo obnovljivih virov energije ter učinkovita raba energije, da bo ta prehod učinkovit in bo uspešno nadomestil uporabo fosilnih goriv bo potrebna nova zasnova elektroenergetskega sistema in trga. Politika postopnega opuščanja fosilnih goriv bo uspešna toliko kot bo uspešna politika uvajanja OVE, URE in pametnih omrežij. Ta dva procesa sta med seboj tesno povezana, zato morata oba predstavljati sestavni del bodoče energetske politike in strategije na nacionalnem in EU nivoju. Na trgih znotraj EU, kjer ta dva procesa niso načrtovali z enako pomembnostjo, so se že pokazale velike težave pri zagotavljanju zanesljive in varne oskrbe z električno energijo. Nekatere države članice so celo nekaterim upravljavcem premogovih proizvodnih enot prepovedale njihovo zaustavitev, ker bi bila z zaustavitvijo ogrožena zanesljivost oskrbe.
Na prestrukturiranje in razvoj premogovnih regij se je treba pripraviti veliko pred morebitnim načrtovanim postopnim zmanjšanjem dejavnosti premogovništva, predvsem pa je treba pravočasno razrešiti tudi vprašanje financiranja prestrukturiranja, ki se mora po mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) zagotoviti tudi z javnimi sredstvi. Vseh stroškov povezanih z opuščanjem premogovništva ne bo mogoče vključiti v končno ceno elektrike, saj obdobje obratovanja Premogovnika Velenje in proizvodnje elektrike v TEŠ trajata že več desetletij, v tem času pa se je zaradi zaščite končnih uporabnikov del zunanjih stroškov ni prenesel v končno ceno elektrike proizvedene iz premoga, enako velja tudi za druge energente (primer shranjevanja RAO, uvajanje OVE, idr.). Prav tako se za namen zapiranja, razgradnje in končne sanacije niso oblikovala ustrezna sredstva (rezervacije) pri posameznih proizvajalcih. Slovenija se bo morala tudi na tem področju zgledovati po primerih dobrih praks iz drugih držav EU, ki so za zapiranje in opuščanje energetskih objektov in tehnologij namenile tudi del javnih sredstev, ki se zbirajo iz dajatev in nadomestil v okviru sektorja energetike.
Eden od ukrepov bi lahko bila zaveza, da se bodo v bodoče vse dajatve, povezane s proizvodnjo električne energije, namensko uporabile za namene prehoda v nizkoogljično družbo in potrebnega prestrukturiranja vseh segmentov gospodarstva. Podobno bi se država lahko zavezala, da se bodo tudi v bodoče vsa sredstva, pridobljena z avkcijami emisijskih kuponov, stekala v Podnebni sklad, ki ga razumemo kot pomemben segment uresničevanja dolgoročne strategije prehoda v nizkoogljično družbo, ki bo v pomoč sofinanciranju potrebnih ukrepov prehoda in sanacije posledic rudarjenja v prizadetih regijah. Spremenjena Direktiva 2003/87/ES o EU ETS, ki predstavlja pomemben korak v smeri prepoznavanja načel pravične tranzicije in jo mora Slovenija implementirati v svoj pravni red do 9.10.2019, po novem namreč širi nabor vsebinskih sklopov za porabo sredstev iz prihodkov iz prodaje emisijskih kuponov in omogoča, da država sredstva od prodaje emisijskih kuponov lahko nameni tudi podpori pravični tranziciji v premogovnih regijah, s poudarki na prestrukturiranju delovne sile in izobraževanju v sodelovanju s socialnimi partnerji in prizadeto regijo.
Postopno opuščanje premoga in podnebna politika sta jasno povezana, zato mora biti del evropske in nacionalne politike za uresničevanje podnebnih ciljev namenjen podpori regijam, ki jih pestijo strukturne spremembe, tj. premogovniškim regijam. Tem regijam je treba zagotovi pravičen prehod, da se pripravijo na postopno opustitev proizvodnje premoga zaradi uresničevanja ukrepov energetske in podnebne politike glede uporabe fosilnih goriv oziroma iz ekonomskih razlogov.
Za ohranitev energetske varnosti, konkurenčnosti industrije, varstva okolja, skladnosti z obveznostmi zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in socialne kohezije v premogovniih regijah EESO priporoča oblikovanje načrta podpore za prehod od proizvodnje premoga, ki bi obravnaval vprašanja prestrukturiranja premogovništva v obdobju energetskega prehoda, da bi se premogovniške regije lahko prilagodile na spremembe.
Pričakuje se, da bodo nacionalne in evropske oblasti pripravile pravočasen, usmerjen načrt ukrepov za:
- zaščito dostojnih plač in varne zaposlitve za zadevne delavce;
- spodbujanje usposabljanja, razvoja veščin in prerazporejanje z možnostmi za dostojno delo;
- spoštovanje človekovih pravic in jamčenje ukrepov socialnega varstva, vključno s pokojninami;
- in zagotovitev naložb v prenovo skupnosti, vključno z zaprtjem rudnikov in sanacijo območja, ali v gradnjo in storitve, povezane z energetskim prehodom.
Sočasno z odločitvijo o postopnem opuščanju fosilnih goriv v okviru uporabe sedanjih tehnologij je treba prepoznati tudi potrebo pri porazdelitvi prevzemanja finančnih bremen pri prehodu na nizkoogljično družbo, saj mora ta temeljiti na solidarnostnih načelih. Treba bo še naprej zagotavljati ustrezen političen in zakonodajni okvir ter finančne spodbude za prehod na OVE in URE. Prav tako pa bo treba zagotoviti ustrezen podporni okvir za postopno opuščanje fosilnih goriv, kot ga predlaga t. i. politika pravičnega prehoda.
ČISTA ENERGIJA ZA VSE EVROPEJCE – zimski sveženj ukrepov
Stališče skupine HSE
Evropska komisija (EK) je konec novembra 2016 predlagala obsežen sveženj ukrepov, ki zahtevajo bistvene spremembe na vseh področjih energetske zakonodaje v Evropski uniji (EU). Sveženj »Čista energija za vse Evropejce« (imenovan tudi zimski sveženj) za okrepitev delovanja trga in doseganje podnebno energetskih ciljev EU uvaja vzpostavitev nove zasnove elektroenergetskega trga na malo- in veleprodajnem področju. Bistveno se spreminjajo pravila delovanja v vseh segmentih elektroenergetskega trga EU in pomembno vplivajo na delovanje skupine HSE, zato se v skupini HSE aktivno vključujemo v dokončno oblikovanje nove zakonodaje s predlogi dopolnitev predlaganih ukrepov, ki so po našem mnenju nujne za učinkovito delovanje elektroenergetskega trga v EU po letu 2020
Tako obsežna prenova evropske energetske zakonodaje je po mnenju EK potrebna zaradi:
- neučinkovitega delovanja energetskega trga,
- prehoda v nizkoogljično družbo, ki zahteva novo zasnovo elektroenergetskega trga po letu 2020.
Sveženj »Čista energija za vse Evropejce« (imenovan tudi zimski sveženj) zato za okrepitev delovanja trga in doseganje podnebno energetskih ciljev EU predlaga vzpostavitev nove zasnove elektroenergetskega trga na malo- in veleprodajnem področju,
Predlogi zimskega svežnja tako bistveno spreminjajo pravila delovanja v vseh segmentih elektroenergetskega trga EU in pomembno vplivajo na delovanje skupine HSE, zato se v skupini HSE aktivno vključujemo v dokončno oblikovanje nove zakonodaje s predlogi dopolnitev predlaganih ukrepov, ki so po našem mnenju nujne za učinkovito delovanje elektroenergetskega trga v EU po letu 2020.
Prenova obstoječe zakonodaje je vsekakor potrebna, saj se je spremenilo poslovno okolje, v katerem energetska podjetja delujemo. Veleprodajne cene električne energije so močno padle, medtem ko cene za končne odjemalce rastejo, k čemur so pripomogle tudi neučinkovite podporne sheme OVE. OVE so vplivali tudi na (ne)delovanje sistema EU ETS. Energetski trg se zaradi večjega deleža variabilnih OVE srečuje s potrebo po zanesljivih zmogljivostih, ki so vedno na voljo, trg pa ne omogoča pravih spodbud za takšne zmogljivosti.
Investicije v energetiki, ki so potrebne za doseganje ambicioznih predlaganih ciljev do leta 2030, se bodo izvajale samo pod predpostavko tržne izvedljivosti ob hkratnem zagotavljanju varne in zanesljive dobave električne energije. Pri doseganju ekonomske upravičenosti projektov, brez katere se investitor ne bi odločil za investicijo, lahko država z določenimi mehanizmi pripomore k izboljšanju investicijskih pogojev, pod katerimi se bodo investicije lažje izvedle: mehanizmi zmogljivosti, učinkovita podporna shema, sorazmerna obremenitev tržnih akterjev, izboljšanje učinkovitosti postopkov umeščanja v prostor. Pri tem je še posebnega pomena zagotavljanje stabilne politike in regulatornega okvira, ki sta ključna za investitorje.
Skupina HSE si bo prizadevala, da se bodo pri prenovi energetske zakonodaje EU upoštevala naslednja načela:
- zagotavljanje enake obravnave in pravil za vse udeležence na trgu;
- zagotavljanje tehnološke nevtralnosti na vseh področjih delovanja elektroenergetskega trga;
- pospešena integracija OVE na trg po letu 2020;
- mehanizmi zmogljivosti so ukrep za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe – zmogljivosti, ki so vanj vključene, naj izpolnjujejo enake okoljske in druge pogoje, kot veljajo za ostale zmogljivosti na trgu;
- sistem EU ETS mora postati ključni mehanizem za doseganje ciljev podnebno energetske politike EU;
- zagotavljanje stabilnega in previdljivega okvirja za udeležence na trgu;
- ne-retroaktivnost predlaganih ukrepov.
- Zavzemamo se za ohranitev možnosti, da se prihodek od dodeljevanja zmogljivosti sme uporabiti kot prihodek, ki ga Agencija za energijo lahko upošteva pri metodologiji za določitev omrežnine.
- Postopno harmonizacijo in enotnost na elektroenergetskem trgu EU bo mogoče doseči le prek regionalnega pristopa, zato pozdravljamo predlog glede ustanovitve regionalnih operativnih centrov.
- Nova ključna področja urejanja v okviru omrežnih kodeksov, kot so pravila za nediskriminatorno zagotavljanje sistemskih storitev, harmonizacija omrežnine za priključitev in pravila glede prilagajanja odjema, agregacije in shranjevanja, so ustrezno identificirana.
1. Dostop do omrežja in upravljanje prezasedenosti
Predlagani ukrepi na področju dostopa do omrežja in upravljanja prezasedenosti so večinoma pozitivni. V tem okviru v skupini HSE pozdravljamo bolj celosten pristop, ki ga je EK ubrala na področju dodeljevanja zmogljivosti in upravljanja prezasedenosti.
Glede konfiguracije trgovalnih območij in predvidenega pregleda konfiguracije, ki bo potekala skladno z določili 32., 33. in 34. člena Omrežnega kodeksa za dodeljevanje zmogljivosti in upravljanje prezasedenosti (Uredba 2015/1222), bi želeli izrecno poudariti, da je pri tem nujno tesno sodelovanje TSO-ja s proizvajalci električne energije, torej da morajo kot deležniki v postopku pregleda konfiguracije trgovalnega območja, s katerimi je predvideno posvetovanje in delavnica, nastopati tudi proizvajalci električne energije, ki se jih sprememba trgovalnega območja tiče. Pri pregledu pa je treba upoštevati tudi tipologijo omrežja.
2. Vzpostavitev regionalnih operativnih centrov
V skupini HSE menimo, da je postopno harmonizacijo in enotnost na elektroenergetskem trgu EU mogoče doseči prek regionalnega pristopa, zato pozdravljamo predlog EK glede ustanovitve regionalnih operativnih centrov, ki bi dopolnjevali vlogo operaterjev prenosnega sistema z izvajanjem funkcij regionalnega pomena. Nujno bo zagotoviti ustrezen vpliv nacionalnega TSO-ja v relevantnem bodočem regionalnem operativnem centru vsaj na ravni vpliva, ki ga ima nacionalni TSO v regulacijskem bloku.
Bolj poudarjena regionalna komponenta bo vodila v višjo stopnjo upoštevanja specifik regij in pomeni postopen pristop k integraciji na EU ravni, za katerega se zavzemamo. Regionalni operativni centri bi lahko sprejemali zavezujoče odločitve na štirih področjih, med drugim tudi glede izračuna maksimalne vstopne zmogljivosti, ki bo na voljo za udeležbo tujih zmogljivosti v mehanizmih zmogljivosti. V tem primeru menimo, da regionalni nivo oz. odločujoča vloga regionalnih operativnih centrov ni najbolj ustrezna, saj ni nujno, da regionalni operativni centri obsegajo vse sosednje države posamezne države, hkrati pa regionalnim operativnim centrom tudi ni dodeljena izključna odgovornost za zanesljivost oskrbe na posameznem območju, saj je določanje strukture oskrbe v pristojnosti države.
3. Omrežni kodeksi in smernice
V skupini HSE menimo, da je EK pravilno identificirala nova ključna področja urejanja v okviru omrežnih kodeksov, kot so pravila za nediskriminatorno zagotavljanje sistemskih storitev, harmonizacija omrežnine za priključitev in pravila glede prilagajanja odjema, agregacije in shranjevanja. Ker pa gre pri omrežnih kodeksih za zahtevne tehnične dokumente, ki hkrati močno posegajo tudi v pristojnosti držav članic, menimo, da predlagana sprememba, na osnovi katere bi se omrežni kodeksi sprejemali v obliki delegiranih uredb EK, ni ustrezna. S tem se namreč pretirano povečuje pristojnost EK na tem področju, postopek komitologije pa bi se zreduciral na posvetovalno, nezavezujočo vlogo.
- Skupina HSE podpira uvedbo obveznosti izravnave za vse tržne udeležence, saj vključitev OVE v obveznost izravnave omogoča zmanjšanje neravnovesij v sistemu.
- Cena električne energije mora odražati stanje na trgu, zato se zavzemamo za odpravo zamejevanja cen na veleprodajnem trgu.
- Zagovarjamo načelo tehnološke nevtralnosti, kjer so vsi proizvodni viri obravnavani enako ter podvrženi enakim pravilom, obveznostim in pravicam, zato podpiramo nediskriminatorno razporejanje proizvodnje na tržnih osnovah.
- Specifičnost slovenskega elektroenergetskega sistema kot majhnega, pre-povezanega sistema z velikimi proizvodnimi enotami, bi morala biti prepoznana v novi evropski energetski zakonodaji.
1. Obveznost izravnave
V skupini HSE podpiramo predlog zimskega svežnja, ki uvaja obveznosti izravnave za vse tržne udeležence, saj vključitev OVE v obveznost izravnave omogoča zmanjšanje neravnovesij v sistemu. V tem okviru bi bilo treba predvideti razlikovanje med zavestnim in nenamenskim povzročanjem odstopanj in ustrezno povečati finančno odgovornost za zavestno povzročanje odstopanj.
Pri tem bi želeli opozoriti, da bo treba z vidika vpliva na delovanje trga skrbno ovrednotiti pomen izjem, ki jih EK predlaga za demonstracijske projekte, OVE naprave in visoko učinkovite kogeneracije z inštalirano zmogljivostjo manj kot 500 kW (oz. 250 kW od 2016 dalje). Po našem mnenju izjeme, ki izhajajo iz tipa tehnologije ali vrste projekta, ne bi smele biti predvidene, oziroma bi morale biti meje glede velikosti projekta bistveno nižje – pod 50 kW oziroma tam, kjer tehnologija izravnave odstopanj dejansko tega še ne omogoča.
Z izjemo za naprave, ki dobivajo podporo, ki jo je na osnovi pravil državnih pomoči odobrila EK in so dane v uporabo pred začetkom veljavnosti nove Uredbe, se strinjamo, saj podpiramo načelo ne-retroaktivnosti, ki zagotavlja projektom, ki so začeli delovati v okviru prej veljavne zakonodaje, enake pogoje tudi po uveljavitvi nove.
2. Cenovne omejitve
V skupini HSE menimo, da mora cena električne energije odražati stanje na trgu, zato se zavzemamo za popolno odpravo zamejevanja cen na veleprodajnem trgu tako navzgor kot navzdol, oziroma vsaj podobno obravnavo zgornje in spodnje meje, kar pomeni odpravo zgornje meje na veleprodajnem trgu, razen če je določena na ravni VoLG – vrednosti nezadostne proizvodnje.
3. Integracija OVE na trg
Ker v skupini HSE zagovarjamo načelo tehnološke nevtralnosti, kjer so vsi proizvodni viri obravnavani enako ter podvrženi enakim pravilom, obveznostim in pravicam, tak pristop podpiramo tudi pri razporejanju proizvodnje OVE, zato se strinjamo s predlogi zimskega svežnja, da mora razporejanje proizvodnje potekati nediskriminatorno in na tržnih osnovah. V tem okviru zato, sorodno kot pri obveznosti izravnave, poudarjamo, da je z vidika zagotavljanja predvidljivosti regulatornega okvira za investitorje, izjema, vezana na datum začetka veljavnosti predlaganih ukrepov, dobrodošla, izjeme, ki izhajajo iz velikosti projekta ali tipa tehnologije, pa je treba podrobno analizirati z vidika vpliva na trg, preden se omogoči takšne izjeme.
V tem smislu torej podpiramo načelo ne-retroaktivnosti, ki za naprave, upravičene do prednostnega razporejanja proizvodnje pred začetkom veljavnosti novih pravil, omogoča ohranitev te pravice.
4. Izjema zaradi specifičnosti sistema
Bistveni vplivi na zadostnost slovenskega elektroenergetskega sistema izhajajo iz proizvodnje tujih virov OVE prek vpliva na proste prenosne zmogljivosti ter iz specifike na področju sistemskih storitev, ki jo zaznamujejo izjemno veliki proizvodni objekti.
V ta namen predlagamo dopolnitev predloga Uredbe o notranjem trgu z električno energijo z novim členom v Poglavju VIII: Končne določbe, ki bi prepoznal specifičnost tovrstnih elektroenergetskih sistemov in državam s takim sistemom omogočil določena odstopanja od splošnih pravil.
- Skupina HSE podpira uvedbo obveznosti izravnave za vse tržne udeležence, saj vključitev OVE v obveznost izravnave omogoča zmanjšanje neravnovesij v sistemu.
- Cena električne energije mora odražati stanje na trgu, zato se zavzemamo za odpravo zamejevanja cen na veleprodajnem trgu.
- Zagovarjamo načelo tehnološke nevtralnosti, kjer so vsi proizvodni viri obravnavani enako ter podvrženi enakim pravilom, obveznostim in pravicam, zato podpiramo nediskriminatorno razporejanje proizvodnje na tržnih osnovah.
- Specifičnost slovenskega elektroenergetskega sistema kot majhnega, pre-povezanega sistema z velikimi proizvodnimi enotami, bi morala biti prepoznana v novi evropski energetski zakonodaji.
1. Položaj OVE na trgu in cilji do 2030
Skupina HSE meni, da je treba okrepiti vlogo EU ETS, ki bo na ta način lahko igral tudi ključno vlogo pri spodbujanju razvoja OVE. Obvezujoči 40% cilj do leta 2030 glede emisij toplogrednih plinov predstavlja osrednji element za doseganje podnebno energetskih ciljev do leta 2030, cilje na področju OVE torej razumemo predvsem kot ukrep za doseganje tega temeljnega cilja zniževanja emisij. V tem smislu pozdravljamo tudi bistveno spremembo v primerjavi z okvirjem do leta 2020, in sicer, da se državam članicam ne predpisuje več obvezujočih nacionalnih ciljev, ampak jim je pri doseganju vsesplošnega 27 % cilja na EU ravni omogočena večja mera fleksibilnosti in samostojnosti, da same izberejo najbolj optimalen način za nacionalni prispevek k EU cilju. Treba pa je opozoriti, da bo ravno zaradi odsotnosti obvezujočega nacionalnega cilja glede OVE bistvenega pomena opredelitev države glede želene stopnje energetske samozadostnosti in uvozne neodvisnosti, še zlasti zaradi predloga EK o čezmejni odprtosti podpornih shem.
2. Finančna podpora za OVE in odprtje podpornih shem
V skupini HSE bi si želeli, da bi EK predlagala nekoliko bolj ambiciozne ukrepe na področju OVE, predvsem v smislu hitrejše integracije OVE na trg po letu 2020. Žal pa glede zasnove podpornih shem EK ne predlaga nič bistveno novega, kar bi pomenilo pomemben preskok na tem področju za obdobje po letu 2020. Politiko do OVE bi bilo treba bistveno prevetriti, za OVE pa morajo veljati enaka pravila in obveznosti kot veljajo za ostale proizvodne vire (enake tehnične zahteve, plačila za dostop do omrežja in uporabo omrežja, izravnalne obveznosti). Podporne sheme za OVE bi bilo treba prilagoditi čim prej, da se zagotovi stroškovna učinkovitost in minimizira izkrivljanje trga, kar negativno vpliva na konkurenčnost.
Jasen zapis, da mora biti podpora dodeljena na transparenten, konkurenčen, nediskriminatoren in stroškovno učinkovit način, ter na način, da se proizvajalci električne energije iz OVE še zmeraj odzivajo na tržne cenovne signale in maksimirajo svoje prihodke, je vsekakor dobrodošel, vendar pa, kot že omenjeno, ne prinaša bistvenih sprememb pri zasnovi podpornih shem, ki bi v večji meri pospešile integracijo OVE na trg. Pomembna novost v tem okviru je predlog, da naj bi države članice odprle podporne sheme tudi za električno energijo iz OVE, proizvedeno v drugih državah članicah, najmanj v višini 10 % podpor za novo podprte proizvodne kapacitete vsako leto v obdobju 2021-2025 oz. najmanj 15 % svojih podpor v obdobju 2026-2030 za električno energijo iz OVE, proizvedeno v drugih državah članicah. Predlog gre vsekakor v pravo smer in dopolnjuje odsotnost nacionalnih ciljev, saj usmerja države članice v sodelovanje, a hkrati se odpira vprašanje implementacije tega predloga, ki bo zelo zahtevna. Predlog tudi ni dovolj podrobno zasnovan, saj se ne dotika vprašanja fizičnih omejitev, različnih okoliščin v državah članicah glede davkov, dajatev in pridobivanja dovoljenj, če omenimo samo nekaj odprtih in zahtevnih vprašanj, ki bi jih bilo treba razrešiti za uspešno implementacijo čezmejnega sodelovanja v podpornih shemah.
Ker se v skupini HSE zavzemamo za večjo stabilnost regulatornega sistema za investitorje, pozdravljamo predlog EK, da mora država članica, brez poseganja v prilagoditve, potrebne za uskladitev s pravili o državnih pomočeh, zagotoviti, da se raven in pogoji podpore ne bodo spreminjali na način, ki bi negativno vplival na pridobljene pravice in ekonomiko podprtih projektov.
3. Potrdila o izvoru (PoI)
Smiselno je, da proizvajalci elektrike iz OVE, ki že prejemajo finančno pomoč v okviru podporne sheme, ne prejmejo PoI, saj so odjemalci v okviru podpornih shem že plačali za OVE. Predlagali bi torej, da se PoI sicer izdajo tudi za električno energijo iz OVE, ki prejema podporo v okviru podpornih shem, a s temi PoI ni mogoče trgovati in se jih vključi v nacionalno sestavo deležev virov elektrike, saj odjemalci posamezne države že plačajo za to OVE.
HSE se zavzema, da bi bila za razkritje deležev virov električne energije za vse vrste tehnologij (ne le za obnovljive vire) obvezna uporaba PoI, kar bi bilo v bodoče skladno s predlogom direktive o spodbujanju OVE (sicer le) na osnovi prostovoljne odločitve posamezne države članice omogočeno. Z izdajo PoI za vse vrste tehnologij bi bilo razkritje deležev virov veliko bolj točno in transparentno. To bi tudi prisililo vse dobavitelje, da vsaj razmislijo, iz katerega vira bo električna energija, ki jo bodo dobavljali, saj bi v primeru nakupa električne energije (razen nakupov preko borz) vselej prejeli za kupljeno količino tudi PoI (termo, jedrska, …).
Zelo pozitivno je, da EK v predlogu Direktive o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov (COM(2016) 767 final) izrecno navaja obvezno uporabo PoI v primeru, ko dobavitelji tržijo električno energijo iz OVE ali visoko učinkovite SPTE za odjemalce s sklicevanjem na okoljske in druge koristi. V praksi se je to v večjem delu že izvaja. V preteklih letih pa je bilo veliko samooklicanih dobaviteljev E-OVE brez ustreznih dokazil.
4. Aktivni odjemalec
1. Ocena zadostnosti virov za posamezno državo ne sme temeljiti le na evropski oceni zadostnosti, ampak tudi na regionalni in nacionalni oceni, saj je treba pri ugotavljanju zadostnosti zmogljivosti upoštevati nacionalne okoliščine.
2. Mehanizmi zmogljivosti:
- so nujen element zasnove elektroenergetskega trga;
- morajo biti tržno naravnavi, tehnološko nevtralni, ter odprti tako za nove kot obstoječe ponudnike;
- ne bi smeli vključevati dodatnih kriterijev, ki niso povezani z osnovnim ciljem zagotavljanja zanesljivosti oskrbe na stroškovno učinkovit način, saj ima EU za doseganje podnebnih in okoljskih ciljev na voljo za to namenjeno zakonodajo in ukrepe.
V skupini HSE pozdravljamo odločitev EK, da je mehanizmom zmogljivosti namenila obsežno poglavje v okviru Predloga Uredbe o notranjem trgu z električno energijo (COM(2016) 861 final) in s tem prepoznala mehanizme zmogljivosti kot bistveni element zasnove elektroenergetskega trga. Že v okviru javnega posvetovanja o Vmesnem poročilu o sektorski preiskavi mehanizmov električne zmogljivosti (C(2016) 2107 final) smo poudarili, da podpiramo načelo EK, da morajo mehanizmi zmogljivosti slediti določenim splošnim in usklajenim smernicam glede ustreznosti, postopka in produktov. Kljub temu pa menimo, da je EK v nekaterih segmentih svojega predloga o ureditvi področja mehanizmov zmogljivosti pretirano posegla v pristojnost držav članic, da zagotovijo zanesljivost oskrbe na svojem ozemlju ter prezrla, da je treba pri ugotavljanju (ne)zadostnosti na trgu izhajati tudi iz posebnih okoliščin posameznih držav članic.
1. Evropska ocena zadostnosti virov in standard zanesljivosti
EK predlaga, da bi morale države članice spremljati zadostnost virov na svojem ozemlju na osnovi Evropske ocene zadostnosti virov, ki jo bo vsako leto za desetletno obdobje pripravil ENTSO-E in odobril ACER, temeljila pa bo na v naprej dogovorjeni metodologiji. Če Evropska ocena zadostnosti virov identificira težave glede zadostnosti virov, morajo države članice identificirati regulatorna izkrivljanja, ki so povzročila ali prispevala k povzročitvi težave.
V skupini HSE smo mnenja, da ocena zadostnosti za posamezno državo ne sme temeljiti le na evropski oceni, ampak tudi na regionalni in nacionalni oceni, saj je treba pri vprašanju potrebe po spreminjanju zasnove elektroenergetskega trga za doseganje zadostnosti zmogljivosti upoštevati specifike držav. Konsistentnost se lahko zagotovi na osnovi predlagane enotne metodologije, ki mora dopuščati upoštevanje nacionalnih posebnosti vsake države članice, pri njeni pripravi pa bi morali sodelovati tudi udeleženci na trgu. Zato tudi mehanizmi zmogljivosti kot taki ne morejo imeti enoznačne zasnove, saj morajo odgovoriti na specifične potrebe vsake države, pri tem pa morajo biti ustrezno zasnovani, temeljiti morajo na tržnih osnovah in ne smejo izkrivljati trga.
Glede priprave in objave standarda zanesljivosti pa smo v skupini HSE mnenja, da bi morale vse države članice, ne le tiste, ki se bodo odločile vpeljati mehanizem zmogljivosti, objaviti želeno ciljno raven zanesljivosti oskrbe v državi, na osnovi metodologije, ki jo pripravi ENTSO-E, sprejme pa ACER. To standardi morajo ostati vsaj na taki ravni kot sedaj.
2. Zasnova mehanizmov zmogljivosti
Kot smo že poudarili, smo v skupini HSE mnenja, da so mehanizmi zmogljivosti nujen element zasnove elektroenergetskega trga, saj državam članicam, še posebej v okoliščinah, ko elektroenergetski trg ne deluje optimalno, ne sme biti odvzeta možnost, da sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe, če je za tak ukrep prepoznana potreba. Pri tem vsekakor zagovarjamo, da se na ravni EU predpišejo minimalni pogoji, ki jih mora mehanizem zmogljivosti upoštevati in menimo, da so ti pogoji ustrezno dorečeni v okviru Smernic o državni pomoči za varstvo okolja in energijo za obdobje 2014-2020 (2014/C 200/01). Vendar pa uvedba mehanizma zmogljivosti v posamezni državi ne sme biti izključno odvisna od ugotovitev Evropske ocene zadostnosti virov, saj lahko potreba po uvedbi mehanizma zmogljivosti izhaja iz specifičnih nacionalnih okoliščin – v primeru RS gre tu predvsem za ranljivost majhnih vpetih držav.
Glede čezmejne odprtosti mehanizmov zmogljivosti, razen za strateške rezerve, smo mnenja, da je ustrezno zasnovano čezmejno sodelovanje lahko pozitivno za stroškovno učinkovito zagotavljanje zanesljivosti oskrbe, kjer se za takšno sodelovanje pokaže potreba, vendar pa se mora proces v smeri večje regionalne komponente mehanizmov zmogljivosti razvijati skladno z regionalno koordinacijo TSO-jev. Pri tem je treba zagotoviti enake pogoje tako za domače kot tuje kapacitete, veljati morajo enaki standardi, pa tudi kazni, če določena kapaciteta ni na voljo. Imamo pa pomisleke glede možnosti sodelovanja enega ponudnika v več mehanizmih za isto obdobje dobave, ker odpira vprašanja kompleksnosti in zmožnosti realiziranja dogovorov (v najbolj kritičnih situacijah) med nacionalnimi organi glede tega, katera kapaciteta je zavezana dobavljati in kje, odpira pa tudi vprašanje povsem operativnih aspektov organiziranja takšnega delovanja in nujno potrebnega dodatnega nadzora nad takimi kapacitetami. Vsekakor ta element predloga o čezmejnem sodelovanju zahteva dodatne analize.