3. Slovenski kongres o vodah, ki je potekal 19. in 20. oktobra na Ptuju, je nosil zgovoren naslov – Voda povezuje – in to je odražala tudi publika. Predstavniki različnih strok, organizacij in interesnih skupin, med njimi tudi iz skupine Holding Slovenske elektrarne, so predstavili svoje strokovne raziskave ter poglede na izzive, s katerimi se pri upravljanju voda srečujejo. Pričakovano so dogodek močno zaznamovale nedavne ekstremne poplave, za katere so skušali poiskati vzroke, predvsem pa premišljene rešitve, da bi se ob podnebnih spremembah lahko na tovrstne prihajajoče dogodke odzvali bolje pripravljeni.
Poudarek kongresa je bila torej potreba po interdisciplinarnosti upravljanja voda, ki se odraža v povezovanju različnih strokovnih znanj, v medresorskem sodelovanju, vključevanju deležnikov in vpetosti upravljanja slovenskih voda v mednarodni strokovni in politični prostor. Pomemben del dogodka so bile tudi predstavitve prispevkov različnih strokovnjakov, s katerimi so sooblikovali tako dogodek kot tudi bogat zbornik, izdan ob tej priložnosti. V njem se najde kar sedem prispevkov predstavnikov skupine HSE, in sicer Hidroelektrarne kot preferenčni obnovljiv vir energije z vidika elektroenergetskega sistema (HESS: S. Jeršič); Vloga ČHE Avče v elektroenergetskem sistemu (SENG: T. Kocina in B. Kastelan); Posodobitev tehničnega opazovanja pregrad na Soči (SENG: P. Gabrijelčič); Možnost predelave sedimentov reke Drave (DEM: M. Božič, B. Gregorc, M. Kolar, K. Fifer Bizjak, V. Ducman); Hidravlični model in strategija upravljanja s sedimenti zadrževalnikov HE na reki Dravi (DEM: P. Ojsteršek, B. Gregorc, J. Mlačnik); Strateški pomen voda za razvoj Slovenije (HESS: B. Pišotek, S. Jeršič) ter Evropa in njen pogled na vlogo in pomen hidroenergije (HSE: K. Medved Bregar). Avtorji prispevkov so v sklopu kongresa izpostavili svoje bistvene ugotovitve. Te povezuje dejstvo, da so hidroelektrarne nujno potrebne za doseganje ciljev zelenega prehoda, prav tako so bistvene za stabilnost elektroenergetskega sistema, predvsem pa pomembna infrastruktura pri blaženju in soočanju s prihajajočimi podnebnimi spremembami.
Dogodek je postregel tudi s tremi okroglimi mizami. Ključno sporočilo prve, naslovljene Vodna in okljska infrastruktura – ko rešitev postane problem, je bilo, da je vodi potrebno dati prostor, potrebno je ustrezno vzdrževati vodotoke in v nasipih iskati dolgoročne rešitve. Govorci večerne okrogle mize so razpravljali o vlogi zadrževalnikov in zadrževanja voda za trajnostni razvoj in krepitvi družbene odpornosti, pri tem pa pogosto izhajali iz lastnih izkušenj in znanj. Posebej zgovorne so bile navedbe dr. Lučke Kajfež Bogataj o vremenskih prognozah v prihodnje, in sicer: »Vode ni dovolj, vodo je smiselno zadrževati, saj se vodni krog dogaja in intenzivnost padavin povečuje, kar lahko pričakujemo tudi v bodoče,« je izpostavila ter pojasnila: »Z vsako stopinjo ogrete Zemlje so padavine obilnejše in z vsako stopinjo več stoletna voda lahko postane dvainšestdesetletna.« Dr. Glavan je spregovoril o pomenu zadrževalnikov za kmetijstvo ter kot primer izpostavil zadrževalnik Vogršček, ki ga bi, kot še nekatere druge, morali obnoviti. O izkušnjah in pomenu večnamenskosti pregrad na HE oz. zadrževalnikih v luči doseganja trajnosti je spregovoril Bogdan Barbič ter se dotaknil tudi življenja bitij v akumulacijskih jezerih. Povsem brez dlake na jeziku pa je o pomenu hidroelektrarn spregovoril poveljnik Civilne zaščite Srečko Šestan: »Pregrade na hidroelektrarnah služijo tudi poplavni varnosti. Zavedati se je potrebno, da je to izjemen protipoplavni ukrep, poleg tega so pomembne tudi kot požarna voda za gašenje požarov,« je izpostavil in nadaljeval: »Pri zadrževanju Vogršček imamo velik problem. Narejen je bil namreč za namakanje in poplavno varnost, sedaj pa imajo glavno besedo ribiči. Primarna dejavnost mora imeti glavno besedo. Tudi zato smo bili letos priče številnim napakam, ker zaščiti raznih habitatov dajemo prednost pred zaščito človeka.«
Tekom razprave je bila izpostavljena tudi problematika umestitev velikih infrastrukturnih objektov v prostor, predvsem pa časovna dimenzija postopkov in pridobivanja ustreznih dovoljenj ter različnih zakonodaj, ki so si pogosto v koliziji. Kot razlog za dolgotrajne postopke je bilo omenjeno pomankanje (pravočasne) komunikacije med ustreznimi deležniki in aktivisti, saj je za večje infrastrukturne energetske objekte potrebno doseči širši družbeni konsenz. V tem duhu se je nadaljevala tudi petkova razprava ter strokovna predavanja, kjer so si bili predavatelji kot tudi slušatelji enotni, da je vključevanje jasnosti ter interdisciplinarno sodelovanje strokovnjakov ključno za uspešno realizacijo projekta.
Primer tovrstnega sodelovanja je bila tudi tokratna uspešna izvedba kongresa o vodah, ki je zgolj vključevala in ne izključevala. Kako dolgo pa bo duh tvornega sodelovanja držal, pa bodo pokazali čas ter dejanja in nenazadnje konkretni nadaljnji koraki, ki nas vse na poti zelenega prehoda čakajo.
