Medijsko središče / Sporočila za javnost / ODZIV HSE NA MEDIJSKO KAMPANJO Gen-I V ZVEZI S PRODAJO POCENI ELEKTRIČNE ENERGIJE GOSPODINJSTVOM

ODZIV HSE NA MEDIJSKO KAMPANJO Gen-I V ZVEZI S PRODAJO POCENI ELEKTRIČNE ENERGIJE GOSPODINJSTVOM

V zadnjem času smo priča obsežni medijski kampanji in številnim pobudam podjetja Gen-I, v katerih poskuša prikazati, kako so bili vsi porabniki električne energije v Sloveniji izkoriščani s strani distribucijskih podjetij. Tako HSE kot tudi elektrodistribucijska podjetja naj bi prodajala porabnikom in še zlasti gospodinjstvom predrago elektriko, prav Gen-I pa naj bi bil najbolj usposobljen dobavitelj in trgovec z električno energijo. Govorijo o tem, da kupujejo drago, prodajajo poceni, da imajo edinstvene poslovne modele in da edini v Sloveniji uporabljajo posebne metode zavarovanja pred tveganji. Če te stvari bere in posluša nekdo, ki ni domač na tem področju, zveni vse skupaj, kakor da je HSE poslovno nesposoben ali pa da hlepi po dobičkih na račun gospodinjstev.

Pred nekaj tedni je podjetje Gen-I poslalo na trg ponudbo, v kateri je slovenskim gospodinjstvom obljubilo za 10 odstotkov nižjo ceno električne energije glede na trenutne cene, kot jih imajo distribucijska podjetja. In to vse do konca leta 2010. Poleg tega ponujajo dodatni popust v višini mesečnega zneska električne energije in prispevka za uporabo omrežja tistim, ki pristopijo k njim do konca maja 2009. To pomeni dodaten popust v višini približno 25 odstotkov, preračunan na dobavljene količine električne energije v letu 2009. Do tu vse lepo in prav, pa tudi za odjemalce je to ugodna ponudba. Drugo vprašanje pa je, kako in na čigav račun je bila takšna ponudba pripravljena in koliko odjemalcev lahko pod takimi pogoji trajno oskrbijo.

V zadnjih štirih letih so cene električne energije na trgu strmo rasle in dosegle svoj vrhunec poleti 2008, ko so cene pasovne električne energije za dobavo v prihodnjem letu v Nemčiji presegle 90 €/MWh, v Sloveniji, kjer so cene v veliki meri odvisne od razmer na Balkanu, pa so dosegle celo 100 €/MWh in več. Te cene so bile tudi podlaga za sklepanje pogodb z industrijskimi odjemalci. Pri oskrbi gospodinjstev pa je bilo drugače. Proizvajalci smo bili pod velikim pritiskom javnosti in medijev, posredno pa tudi politike, naj se obnašamo družbeno odgovorno in naj ne višamo cen v tako velikih skokih kot so se dogajali na trgu. Kot dodatna razloga sta se navajala brzdanje inflacije in reševanje socialnih problemov. Vse to so bili razlogi, da so gospodinjstva imela za 20 do 50 odstotkov nižje cene od trenutnih tržnih. To so delno omogočale v preteklosti sklenjene nabavne pogodbe, delno pa uspešno trženje elektrike v tujini. Tako je bila v letu 2008 povprečna cena električne energije za gospodinjske odjemalce samo 48 €/MWh. In to kljub temu, da je cena za gospodinjstva običajno za 9 odstotkov višja od cene  za pasovno energijo. Gospodinjstva namreč več elektrike porabijo podnevi, ko je cena višja, manj pa ponoči, ko je je dovolj in je ustrezno nižja.

Elektrodistribucijska podjetja so vsa ta leta kupovala električno energijo od HSE in od njegovih elektrarn na letni osnovi za celo leto vnaprej po cenah, ki so bile precej nižje od tržnih. Le s takimi pogodbami in s prodajo praktično brez marže so lahko zagotavljala tako nizke cene električne energije gospodinjstvom.  Takšno početje je bilo sicer na eni strani dobro za gospodinjstva, po drugi strani pa so nizke cene spodbujale neracionalno rabo električne energije, saj se je v določenih obdobjih bolj splačalo ogrevati na električno energijo s klasičnimi kaloriferji kot pa na plin, pa čeprav se je pri tem porabilo 2 do 3 krat več energije (plina).

Kakor koli že, tudi za leto 2009 so si distribucijska podjetja prizadevala pridobiti kar se da ugodno ceno električne energije za gospodinjstva. Ker je bila povsod drugje energija mnogo dražja, še posebej v tujini, sta kot možna dobavitelja prihajala v poštev samo HSE in Gen Energija. Tako sta jim ta dva konec lanskega leta ponudila energijo po cenah, ki so pokrivale zgolj proizvodne stroške. Kljub temu, da so takrat začele cene na trgu strmo padati, so bile cene HSE in Gen Energije še vedno nižje od teh. Distribucijska podjetja si namreč niso mogla privoščiti, da si ne bi zagotovila dovolj električne energije ali da bi jo morala kupovati na sprotnem trgu, kjer cene zelo nihajo in so nepredvidljive. Si predstavljate, da bi vam vaš dosedanji dobavitelj rekel, da za vas nima dovolj električne energije, ali pa bi vam njeno ceno zvišal za 30 ali 40 odstotkov? Takšno potezo bi verjetno preživel le malokateri direktor distribucijskega podjetja. Zato konec lanskega leta tudi ni bilo junaka, ki bi si upal gospodinjskim odjemalcem ponuditi bolj ugodne pogoje.

V času krize so cene električni energije nadaljevale svoj trend padanja in so v februarju dosegle svojo najnižjo točko. Poleg tega sta prva dva meseca že v osnovi najdražja in je torej nekdo, ki je kupil električno energijo v februarju za dobave od aprila do konca leta, zanjo plačal bistveno manj kot pa če bi jo kupoval za celo leto konec lanskega leta. To je s pridom izkoristil Gen-I, ki je v tem trenutku zakupil del energije in z veliko medijsko publiciteto vstopil na segment gospodinjskih odjemalcev. Torej imamo na eni strani nekoga, ki ima praktično dolžnost zagotoviti stabilne razmere in zanesljivo oskrbo, na drugi strani pa podjetje brez obvez, ki lahko po mili volji izkorišča tržne priložnosti. Seveda lahko o enakopravnosti sodelovanja teh družb na trgu presodite sami.

Ko je Gen-I v ugodnem trenutku kupil del električne energije seveda ni mogel vedeti, koliko bo na drugi strani dobil odjemalcev, zato jo je lahko zakupil le omejene količine, ki menda zadostujejo za nekaj odstotkov gospodinjskega odjema. Od takrat so cene električne energije na trgu ponovno porasle in se postavlja vprašanje: kaj bi se zgodilo, če bi k podjetju Gen-I prestopilo večje število odjemalcev, denimo 20 ali 30 odstotkov? Ni potrebno biti izjemen ekonomist za izračun podatka, da so cene, ki jih ponuja Gen-I, nižje od trenutnih cen na trgu vsaj za 10 odstotkov. V primeru, da bi oz. bo pristopila četrtina ali tretjina vseh odjemalcev, bi oz. bo Gen-I utrpel več milijonsko škodo. Kako dolgo bo lahko nosil breme takšne izgube?
Najbrž bi Gen-I odpovedal ponudbo, spremenil cene ali pa končno tudi posloval z izgubo, ki bi jo na koncu pokrili tudi vsi odjemalci oz. davkoplačevalci. Polovični lastnik podjetja Gen-I je namreč družba Gen Energija, ki je v 100 – odstotni državni lasti.

Najbrž pa bi bilo v praksi tako, da bi bila v primeru velikega odziva gospodinjstev družbi Gen-I prisiljena zagotoviti elektriko po nizkih cenah kar matična družba Gen Energija, pa čeprav Gen-I na veliko oglašuje, da so energijo za gospodinjstva pridobili izključno iz uvoza. Pravzaprav bi Gen-I moral oglaševati, da naj k njim pristopi čim manj odjemalcev in ne čim več, če bi hotel ohraniti pozitivno bilanco. Vsekakor pa gospodinjstva, glede na ponovno porast cen, ne morejo trajno računati na tako nizke cene kot jih trenutno ponuja Gen-I.

Poleg tega količine električne energije, ki jih Gen-I dobavlja gospodinjstvom, so izredno majhne in je nemogoče kupiti točno tak diagram, kot ga potrebujejo gospodinjstva. Tako bo moral biti vsaj del električne energije pokrit tudi s proizvodnjo iz Jedrske elektrarne Krško in Savskih elektrarn Ljubljana, ne pa samo iz uvoza.

Vodstvo HSE se zaveda, da z javnim objavljanjem kritičnega odnosa do ravnanja Gen-I tvega očitek, da ni prav, da dva sistema oz. »stebra« v državni lasti na tak način razčiščujeta medsebojne odnose. Vendar smo prisiljeni razgaliti tržno nekorektno postopanje Gen-I, saj smo prepričani, da zadnja ravnanja te družbe niso posledica želje po tem, da bi storili resnično uslugo gospodinjstvom ali pa da bi ustvarili resnične zaslužke, kar je jasno razvidno iz doslej povedanega. Te aktivnosti drugega stebra so se namreč pojavile v trenutku, ko so prišli s strani predstavnikov države kot skupnega lastnika jasni signali, da namerava združiti oba stebra. Zato se je težko ubraniti vtisa, da je vso početje pravzaprav namenjeno temu, da do združitve stebrov ne pride oz. da se 2. steber ohrani še naprej.

Ne želimo se spuščati v odločitev lastnika o tem, ali bo stebra ponovno združil ali ne, kot se nismo niti takrat, ko ju je, čeprav pod drugo vlado, razdružil. Takrat je bil glavni argument, da je položaj HSE monopolen in da je treba vzpostaviti konkurenco na slovenskem trgu električne energije. Seveda resnična konkurenca ni mogoča, dokler sta oba stebra v lasti enega lastnika – države.

Kolikor nam je poznano, sedanja oblast ne namerava sprožiti privatizacije kateregakoli od stebrov in ima konkurenčnost kot razlog njunega obstoja dokaj relativno vrednost. Zlasti če to primerjamo z dejstvom, da je razdružitev pomenila tudi drobljenje zmogljivosti na tem področju, saj vseh slovenskih elektroproizvodnih podjetij ni niti za eno povprečno veliko evropsko podjetje. Izgubljata se sinergija različnih proizvodnih virov in racionalizacija poslovanja, da ne govorimo o večjem dobičku oz. akumulaciji, kar bi oboje lahko skupaj vlagali v slovenske mega energetske projekte, kot sta šesti blok TEŠ in drugi blok NEK.

Kot ne najmanj pomembno pa menimo, da ni prav, da elektriko, ki jo proizvede Gen energija, ki je v celoti v državni lasti, prodaja podjetje Gen-I, ki je v polovični zasebni lasti in se temu ustrezno razdelijo tudi ustvarjeni dobički.

V drugem stebru so se poleg NEK znašle tudi Savske elektrarne Ljubljana in Termoelektrarna Brestanica, kar mnogi trdijo, da ni naključje – da ni šlo za strokovne razloge, ampak za interese spodnjesavske politike. Savske elektrarne Ljubljana imajo ene od najnižjih proizvodnih stroškov, Termoelektrarna Brestanica pa je že odplačala vse kredite in je ni bilo več treba subvencionirati, kot je prej to počel HSE, ampak je postala donosna naložba. Taisti ljudje tudi pravijo, da bi za razvojne interese Posavja lahko v enaki ali še boljši meri skrbel združeni energetski steber, ki bi tudi lažje financiral drugi blok NEK. Sedaj pa se dobički iz drugega stebra delijo na Gen Energijo, Gen-I, Istrabenz, Gorenje in zasebnega solastnika dr. Roberta Goloba. Poleg drobljenja kapitalskih naložb in tržnih potencialov je prišlo tudi do drobljenja strokovnih resursov.

Dodajmo naj še, da ne oporekamo strokovnosti in usposobljenosti zaposlenih v Gen-I, vendar je trditev, da so edini v Sloveniji, ki znajo trgovati z električno energijo, neresnična in za HSE žaljiva. HSE se je ukvarjal s trgovanjem že leta pred ustanovitvijo Gen-I, in to več kot uspešno. Za potrebe trgovanja ima HSE zaposlenih preko trideset visoko strokovnih ljudi, ki obvladujejo večino evropskih trgov z električno energijo. HSE je v preteklem letu ustvaril vel kot 800 mio EUR prometa, od katerega je bila več kot polovica ustvarjena s trgovanjem, zlasti na tujih trgih. Več kot tretjina dobička in prometa HSE sta bila torej ustvarjena s trgovanjem na tujih trgih, kjer ni bilo izkoriščano državno lastništvo elektrarn, kot nam radi očitajo. Zato ne držijo navedbe direktorja Gen-I, da se je končno našel nekdo, ki je HSE nastavil zrcalo. Takšne bahaške izjave so prevzetne in poslovno nekorektne. HSE je vselej znal samokritično presojati svojo lastno podobo, enako kot je moral v tem sporočilu razgaliti tudi pravo naravo domnevno poslovno strašno uspešnega in gospodinjstvom naklonjenega početja podjetja Gen-I.

Akcijo prodaje cenejše elektrike, všečno gospodinjstvom, ki jo izvaja Gen-I, bi brez večjih težav sprožil tudi HSE. Vendar bi bilo to nekorektno ne le do elektrodistribucijskih podjetij, temveč predvsem do končnih prejemnikov »koristi« te domnevno družbeno koristne akcije.

floater