Projekt TEŠ 6 bi moral biti predvolilna tema minulih predčasnih volitev, pa je v luči ne-odobritve poroštva za kredit EIB v višini 440 mio €, ki naj bi ga projektu zagotovila država, začasno izginil nekam v ozadje. Poslanci so se namreč na seji odbora za finance v mesecu oktobru 2011 odločili, da predloga zakona o poroštvu za kredit EIB ne sprejmejo, saj je takrat prevladala ocena, da v času volilne kampanje ni modro sprejeti zakona, ki bi lahko postal predmet političnih obračunavanj. V histeričnem času brezvladja, ko so se nove predčasne volitve spet kazale kot realna možnost, je projekt TEŠ 6 znova dvignil prah. Ne le med tistimi, ki so ostali pred parlamentarnim pragom, temveč tudi med tistimi, ki projektu nasprotujejo v okviru družbeno civilnih gibanj. Da ne bo pomote: določena mera civilnega skepticizma je v sodobni, demokratični družbi ne le zaželena, temveč nujna. A ko se poglobimo v apele po boljšem življenju brez termo, pa celo hidro in vetrnih objektov, se upravičeno vprašamo, ali ne bomo nemara čez deset let brali ob svečah, kurili na drva in kuhali na nožni pogon.
Seveda tudi mene skrbi, v kakšnem okolju živim, koliko onesnaževanja bo prenesel moj otrok in njega otroci. Zato mi ni vseeno, na kakšen način proizvajamo električno energijo. A po več letih dela v energetiki lahko nekaj z gotovostjo zatrdim: vsakomur, ki premore kanček zdrave pameti, ob prebiranju kričečih člankov in dopisovanj preko pisem bralcev postane jasno, da glasna nasprotovanja proti TEŠ 6 v javnosti strokovne presoje največkrat ne premorejo in kar je še huje – tudi priznavajo je ne. Psihologi, filozofi in sociologi nenadoma postajajo poznavalci zapletene energetske in strojne stroke. Tudi malo manj znane osebnosti, med katerimi izstopa samooklicani ekonomist iz prejšnjega stoletja in energetski aktivist (ki je na eni od predstavitev projekta TEŠ 6 trdno spal, kar dokazuje, da ga TEŠ 6 zanima le toliko, kolikor ima od njega medijske pozornosti), ter ostali vsevedi in patološki skeptiki, javno pozivajo k šestmesečnemu moratoriju na projekt, ki je tako daleč, da smo vanj vložili že skorajda pol milijarde evrov. Predlagajo celo ustanovitev posebnega etičnega razsodišča, ki bo na transparenten in celovit način ovrednotilo projekt z vidika ekonomske, okoljske, družbene in medgeneracijske sprejemljivosti. Kdo bo kril stroške ustanovitve in delovanja takšnega razsodišča, ne povedo. Bolj kot to pa bode v oči dejstvo, da se nam morda obeta še ena paradržavna institucija, ki bo za velike denarje odkrivala toplo vodo.
Na HSE in TEŠ smo v razgaljanje nepravilnosti pri gradnji TEŠ 6, ki jih je domnevno »zagrešilo« prejšnje vodstvo, zmetali že več dest tisoče evrov. Naročene, plačane in izvedene so bile neodvisne študije tujih ekspertnih hiš, ki so dokazale, da je zalog premoga v Premogovniku Velenje, s katerim se hrani TEŠ, do konca življenjske dobe nadomestnega bloka 6 dovolj. Izdelana je bila študija – pripravili so jo ljudje, ki se z energetiko in strojništvom ukvarjajo že celo življenje – ki kaže, da bi bila obnova blokov 4 in 5 Termoelektrarne Šoštanj na dolgi rok dražja in okoljsko mnogo bolj sporna kot bo gradnja bloka 6, ki bo oba prej omenjena bloka zgolj nadomestil. In končno, na HSE in TEŠ smo pripravili tako imenovani Noveliran Investicijski program IV., ki ga je od nas zahteval lastnik, torej vlada Republike Slovenije in ki nesporno dokazuje ekološko, ekonomsko in energetsko upravičenost investicije.
Če torej povzamem: upravičenost projekta TEŠ 6 je bila mnogokrat verificirana, projekt ima vsa potrebna soglasja države (Kje so bili civilci pred skoraj desetimi leti, ko projekt ni imel še niti enega od potrebnih papirjev za svoj zagon?), več strokovnjakov nas je večkrat prepričalo, da ga Slovenija potrebuje, ter nam v podkrepitev svojih prepričevanj pokazalo vse potrebne papirje. Zato res ne vem, zakaj bi jim verjeli manj kot nekaterim predstavnikom civilne iniciative, ki nenehno gonijo isto zgodbo, a ne povedo nič novega, le da je projekt TEŠ 6 malodane smrtonosen in da je Slovenija sposobna zagotoviti nujno potrebno električno energijo kako drugače.
Lepo vas prosim, povejte, kako. Hidroelektrarnam nasprotujete, ker naj bi preveč posegale v prostor. Vetrne elektrarne so nevarne posameznim pticam, ki si drznejo poleteti med vetrnice. Termoelektrarne smrdijo in onesnažujejo. In četudi vam stroka predloži dokaze, številke, dejstva in primere, še kar gonite svoje. Kar je pri vsem tem najhuje pa je, da se protestniki proti TEŠ 6 nenehno sklicujejo na »svoje« strokovnjake, ki naj bi imeli vse potrebne izračune v dokaz nesmotrnosti tega projekta. Teh strokovnjakov sicer nikoli ne predstavijo širši javnosti – a hkrati pričakujejo, da bomo tem no-name ekspertom verjeli. Zato vas javno pozivam: navedite imena, priimke in izkušnje ljudi, ki znajo dokazati, da je »energetski projekt stoletja« zgrešen. Kajti tega, ali bodo žarnice v moji dnevni sobi gorele, ali bom iz hladilnika vzel hladno pivo in ali bom lahko na televiziji gledal svoj najljubši film, ne želim prepuščati peščici samooklicanih strokovnjakov, ki mislijo, da se spoznajo na vse, čeprav skozi čas in temeljito branje njihovih ekspozejev ugotoviš, da ne ločijo megavata od megavatne ure in pretočne od črpalne ali akumulacijske elektrarne. Ko pa se je potrebno soočiti s stroko, bodisi zbežijo izpred studia, v katerem sedijo ljudje s kilometrino v energetiki in znanosti, ali pa serijsko zavračajo osebna srečanja, na katerih smo jim pripravljeni pojasniti vse v zvezi z našimi projekti, pokazati papirje, razložiti vsebino dokumentov. Takšna je žal realnost.
Glede na zapisano predlagam, da namesto moratorija na TEŠ 6 uvedemo moratorij na nestrokovnost in v vmesnem času enkrat za vselej prisluhnemo tistim, ki se na energetiko res spoznajo. Če so nas razsvetljevali, hladili in greli vsa ta leta, ne vidim razloga, zakaj ne bi bilo tako tudi v prihodnje. Vlada pa naj zakon o poroštvu za TEŠ 6 sprejme čim prej, saj vsak dan zamude pomeni dodatno dražitev projekta in s tem dodatno breme za nas, davkoplačevalce. Da o tem, da nam zaradi neresnega blokiranja projekta pospešeno pada ugled v očeh mednarodnih institucij, sploh ne govorim. Je to res tisto, kar si želimo?
Mag. Matjaž Janežič
Generalni direktor HSE
