AKTUALNO / Stališča in pogledi

NACIONALNI ENERGETSKI IN PODNEBNI NAČRT (NEPN) – predhodno posvetovanje (4. 3. - 8 .4. 2019)

VPRAŠANJA ZA PREDHODNO POSVETOVANJE - PRISPEVEK SKUPINE HSE IN KLJUČNA SPOROČILA SKUPINE HSE

  1. NEPN mora vsebovati oceno učinka načrtovanih politik in ukrepov, vključno z vidiki pravičnega prehoda s poudarkom na razbremenitvi cene premoga zapiralnih del in ekološke sanacije;
  2. NEPN mora prepoznati nujnost izvedbe vseh načrtovanih HE projektov skupine HSE, ki so ključni za doseganje podnebnih in energetskih ciljev s poudarkom razbremenitve investicij v HE investicij v vodno infrastrukturo in z njo povezanih vplivov na okolje;
  3. NEPN mora vsebovati konkretne ukrepe za pospešitev umeščanja objektov za proizvodnjo EE iz OVE ter priključnih in prenosnih elektroenergetskih vodov v prostor;
  4. NEPN mora prepoznati javni interes umeščanja OVE v prostor tudi na varovanih območjih za doseganje podnebno energetskih ciljev;
  5. NEPN mora predvideti pripravo dolgoročne strategije prehoda v nizkoogljično družbo vključno s pripravo nacionalnega programa opuščanja premoga pri proizvodnji električne energije, ki bi sledil načelom pravičnega prehoda ter korektne delitve bremena prehoda v nizkoogljično družbo med sektorji, glede na že dosežene stopnje razogljičenja posameznega sektorja.

 

SEZNAM VPRAŠANJ

 

  1. RAZSEŽNOST ENERGETSKE UNIJE: RAZOGLJIČENJE

Zmanjševanje emisij toplogrednih plinov (TGP), 2021-2030 

  1. Upoštevajoč Operativni program za zmanjševanje toplogrednih plinov 2020, Strategijo razvoja Republike Slovenije 2030 in cilj Slovenije, ki je bil določen z Uredbo o porazdelitvi bremen, katere dodatne ukrepe za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov v non-ETS sektorjih bi po vašem mnenju morala sprejeti Slovenija?

Kljub pozitivnemu trendu zmanjševanja emisij TGP v ne-ETS sektorjih je treba temu področju nameniti več pozornosti, saj predstavljajo emisije iz ne-ETS skoraj dve tretjini vseh izpustov TGP v Sloveniji. Kot navaja  7. Državno poročilo in 3. Dveletno poročilo o podnebnih spremembah spremembe emisij  TGP v sektorjih ne-ETS zaenkrat še niso rezultat aktivnih politik, ampak odraz naključnih trendov rasti  oziroma padcev rabe energije po sektorjih kot posledica zunanjih vplivov. Prizadevanje za znižanje emisij TGP bo treba okrepiti v vseh sektorjih ne-ETS, še posebej pa v sektorju prometa, ki prispeva več kot polovico vseh ne-ETS emisij.

Emisije TGP so se v zadnjih dveh desetletjih v Sloveniji znižale, k temu so prispevali skoraj vsi sektorji. Še posebej velik prispevek je bil dosežen v sektorju EU ETS, h kateremu je večji del prispevalo znižanje emisij CO2 pri proizvodnji električne energije. V obdobju 2005–2016 so se emisije EU-ETS v Sloveniji zmanjšale za 26 %, kar je skoraj v celoti posledica začetka obratovanja Bloka 6 v TEŠ in prenehanja obratovanja starih premogovih naprav (TET, TEŠ). Emisije sektorja EU-ETS so manjše od emisij ne-ETS, v letu 2016 je njihov delež znašal 36,7 % skupnih emisij v Sloveniji, od tega so znašale emisije iz proizvodnje električne energije in toplote 74 % vseh emisij sektorja EU-ETS.

Pregled izvajanja ukrepov iz Operativnega programa ukrepov zmanjšanja emisij toplogrednih plinov (OP TGP)  do leta 2020 kaže zaostajanje pri doseganju nekaterih indikativnih sektorskih ciljev, zato je treba okrepiti realizacijo načrtovanih ukrepov ter zagotoviti ustrezne finančne vire za njihovo izvedbo. V okviru priprave NEPN je smiselno analizirati vzroke, ki ovirajo izvajanje posameznih ukrepov in jih odpraviti ali načrtovati dodatne ukrepe.

Spodbujati je treba ukrepe za zaustavitev rasti emisij TGP iz naslova povečane rabe energije, to so vsi ukrepi, ki spodbujajo energetsko učinkovitost in ukrepi, ki prispevajo k znižanju porabe energije na specifične kazalce (prevoženi km, delež OVE goriv v prometu, površina energetsko saniranih stavb, kazalci v kmetijstvu in odpadkih, idr.). Prav tako je pomembno spodbujanje uporabe novih nizkoogljičnih tehnologij kot so elektro mobilnost, uporaba vodika in drugih alternativnih goriv v prometu, raba obnovljivih virov energije, uporaba naprednih in pametnih sistemov za shranjevanje in prilagajanje odjema električne energije idr.. V času energetskega prehoda bodo imele pomembno vlogo tudi t.i. čiste tehnologije pri proizvodnji energije iz fosilnih goriv (CCS), saj bo obratovanje konvencionalnih termoelektrarn potrebno zaradi zagotavljanja zanesljivosti in stabilnosti elektroenergetskega omrežja.

Strategija na področju razvoja trga za vzpostavitev ustrezne infrastrukture v zvezi z alternativnimi gorivi v prometnem sektorju v RS predvideva uporabo električne energije kot eno izmed pomembnih alternativnih goriv v prometu. Prav tako je na področju ogrevanja in hlajenja zgradb v okviru Osnutka Akcijskega načrta za obnovljive vire energije za obdobje 2010-2020, posodobljenega v letu 2017, kot eden izmed ukrepov predvidena uporaba toplotnih črpalk in drugih tehnologij, ki uporabljajo električno energijo.

Nekateri predvideni ukrepi za zniževanje emisij v ne-ETS sektorjih imajo pomemben vpliv na povečano rabo električne energije, kot posledica elektrifikacije končne rabe energije, še posebej v sektorju prometa ter ogrevanja in hlajenja zgradb. Sam prehod iz uporabe fosilnih goriv na uporabo električne energije ne bo prispeval k nižjim emisijam TGP, če potrebna električna energija ne bo proizvedena iz obnovljivih ali drugih nizkoogljičnih virov energije. Tudi nekateri načrtovani ukrepi v drugih ne-ETS sektorjih predvidevajo elektrifikacijo končne rabe energije, kar bo vplivalo na rast deleža električne energije v končni rabi. Takšna strategija vpliva tudi na doseganje cilja na področju deleža obnovljivih virov energije v končni bruto porabi energije.

Pokrivanja potreb po električni energiji ob naraščajočem trendu porabe ne bo mogoče zagotoviti samo iz obstoječih proizvodnih naprav, zato bo treba zagotoviti dodatne vire in zgraditi nove proizvodne zmogljivosti. V okviru priprave NEPN je posledično treba predvideti tudi ukrepe na strani zagotavljanja zadostnih nizkoogljičnih  virov za proizvodnjo električne energije. Zaradi okoljskih omejitev je umeščanje novih proizvodnih objektov OVE v prostor zelo oteženo, zato bo glede tega vprašanja treba doseči nacionalni konsenz. Pri tem je poleg izgradnje ustreznih zmogljivosti pomemben tudi časovni vidik, saj prehod na povečano oskrbo z električno energijo ne bo mogoč, če ne bodo pravočasno zgrajeni novi proizvodni objekti.

Menimo, da je vprašanje nacionalnega konsenza ključno za prehod Slovenije v nizkoogljično družbo. Za uspešno razogljičenje vseh sektorjev rabe energije je treba izdelati strategijo razogljičenja, ki bo podlaga za ekonomsko, socialno in okoljsko pravično energetsko tranzicijo.

Obnovljivi viri energije

  1. Kako ocenjujete, da bi morali določiti prispevek Slovenije k cilju EU glede uporabe obnovljivih virov energije (OVE) do leta 2030 (32 %)? Prosimo, ustrezno utemeljite.

Slovenija mora pri določanju nacionalnega prispevka k EU cilju glede OVE pokazati pripravljenost sprejeti ambiciozno usmeritev, ki pa mora biti v celoti in jasno podprta z ukrepi s strani pristojnih ministrstev in Vlade kot celote. Skupina HSE bo s svojimi aktivnostmi in razvojnimi projekti aktivno podpirala državo pri doseganju zastavljenih ciljev.

To posledično pomeni, da morajo pristojni organi sprejeti vse potrebne ukrepe, da se bodo cilji dosegli, in sicer:

  • zagotoviti ustrezno spodbudno in predvidljivo regulatorno okolje za sprejemanje potrebnih investicijskih odločitev s strani energetskih podjetij,
  • poenostaviti umeščanje energetskih objektov v prostor,
  • doseči večjo stopnjo javne sprejemljivosti potrebnih projektov z opredelitvijo jasne podpore Vlade tem projektom,
  • ustrezno osveščati javnost, voditi razpravo in informirati lokalne skupnosti o prednostih OVE virov,
  • spremeniti podporno shemo OVE, ki bi lahko omogočila sodelovanje večjih HE projektov, ter
  • na strateški ravni določiti javni interes povečevanja OVE deleža na področju oskrbe z električno energijo.
  1. Kako ocenjujete, da bi moral biti v okviru tega prispevka Slovenije glede OVE določen prispevek posameznih sektorjev (tj. proizvodnje električne energije, ogrevanja in hlajenja, prometa). Prosimo, ustrezno utemeljite.

Možnosti za povečanja deleža rabe OVE obstajajo v vseh sektorjih, glede potenciala znižanja uvozne odvisnosti fosilnih goriv in zmanjšanja emisij TGP predstavlja največji potencial uvajanje OVE in drugih alternativnih goriv v sektorju prometa, kjer bo v prihodnje treba okrepiti prizadevanja. V sektorju proizvodnje električne energije je bil dosežen določen napredek, še vedno pa obstaja potencial, ki ga je treba izkoristiti z realizacijo načrtovanih ukrepov na področju uvajanja razpršenih OVE in izgradnjo velikih HE.

Uvajanje OVE v energetsko oskrbo Slovenije poteka počasneje kot je bilo zastavljeno. Kljub podpori Slovenije ambicioznim ciljem rabe OVE na ravni EU, trenutne ocene kažejo, da Slovenija ne bo dosegla zastavljenega obvezujočega cilja do leta 2020, saj zaostaja praktično za vsemi sektorskimi cilji v AN OVE, zato bo za doseganje še ambicioznejših ciljev treba odpraviti številne zgoraj že omenjene ovire in zagotoviti ustrezno podporno okolje.

V sektorju proizvodnje električne energije Slovenija že sedaj sodi med države z najvišjim deležem OVE, do leta 2030 pa naj bi se ta delež še občutno povečal. V predlogu prenovljenega Akcijskega načrta za OVE (AN OVE) do leta 2020, ki je bil predstavljen julija 2017, je določen indikativni nacionalni cilj za delež OVE v sektorju električne energije  v višini 47,4 %, pri čemer so pripravljavci AN OVE izhajali iz takrat predvidenega cilja EU do 2030 v višini 27%, ki je zdaj povišan na 32%. AN OVE pri tem do leta 2030 izpostavlja gradnjo velikih HE ter nadaljnji razvoj sončnih in vetrnih elektrarn.

Novi projekti na področju proizvodnje električne energije iz OVE, med drugim tudi hidroenergije, so ključni za doseganje nacionalnih zavez in ciljev na področju OVE, hkrati bodo prispevali k dekarbonizaciji elektroenergetskega sektorja. Slovenija ima kot ena redkih držav v EU še določen potencial neizkoriščene hidroenergije, vendar so načrtovani projekti zaradi umeščanja na posebna varovana območja še posebej kapitalsko zahtevni in zato ekonomsko manj zanimivi.  Realizacija takšnih projektov predstavlja izziv tako za energetska podjetja kot tudi za samo državo. Kljub visoki stopnji pripravljenosti projektov bo financiranje tovrstnih projektov, skupaj s projekti energetskega prestrukturiranja, predstavljajo dodaten napor, zato je treba pospešiti pripravo vseh potencialnih projektov do faze pridobitve ustreznih dovoljenj za gradnjo, saj bo v okviru strukturnih skladov EU in drugih trajnostnih virov financiranja možno pridobiti različne oblike financiranja za njihovo izvedbo.

V procesu energetskega prehoda bo treba izvesti tudi projekte, ki z ekonomskega vidika ne bodo dosegali zahtevane stopnje donosnosti, bodo pa prispevali k ciljem razogljičenja. To so na primer projekti razpršenih obnovljivih virov energije in projekti novih hidroelektrarn, katerih izvedba bo zahtevna (dražja) zaradi njihovega umeščanja v prostor na varovanih območjih, kot je primer območja Natura 2000.

Največjo oviro na področju realizacije ukrepov v nove enote za proizvodnjo električne energije iz OVE namreč predstavljajo zahtevni in dolgotrajni postopki umeščanja v prostor. Zato je v procesu priprave NEPN treba dati večji poudarek ukrepom, ki bodo omogočili lažje in hitrejše umeščanje HE in drugih OVE objektov v prostor, saj bo samo tako možno doseči zastavljene cilje.

Razlog za zaostajanje za ciljem na področju proizvodnje električne energije iz OVE je nepravočasna realizacije predvidenih novogradenj HE in vetrnih elektrarn, kot posledica dolgotrajnega umeščanja v prostor, zato predlagamo, da se predvidi dodatne ukrepe za pospešitev njihove priprave in izvedbe (hitrejši upravni postopki, podeljevanje koncesij, umeščanje v prostor, …) predvsem v postopkih, kjer igrajo ključno vlogo državni organi in institucije. V ta namen se lahko za pospešitev presoje projektov in izpeljavo postopkov izdaje ustreznih dovoljenj, po sistemu »vse na enem mestu« vzpostavil poseben organ, ki bo odločal o prednostnih projektih t. i. »državnega pomena«.

Določene prednosti proizvodnje električne energije iz hidroenergije je treba ponovno ovrednotiti glede na novo zasnovo energetskega trga, njihov prispevek k razogljičenju, pomen shranjevanja energije in drugo vlogo v elektroenergetskem sistemu.

Za določitev novih ciljev na področju OVE je treba sprejeti oceno, da cilj do 2020 ne bo dosežen, vsaj ne na področju električne energije (HE Mokrice ne bo realizirana pred 2022) in že sedaj vključiti nove ukrepe. Predlagamo možnost dviga praga moči upravičenih naprav za vstop v podporno shemo, za pospešitev izvedbe predlagamo preusmeritev namenskih sredstev iz posebnih skladov (vodni, podnebni) v realizacijo projektov, ki bodo prispevali k ciljem na področju OVE.

Za nadaljnjo rast proizvodnih zmogljivosti, ki izkoriščajo obnovljive vire, je smiselno podporo usmeriti tako na večje enote, kot tudi na manjše naprave in zaključena območja, v povezavi z novimi tehnologijami za pretvorbo in shranjevanje energije (power-to-X) ter druge alternativne vire energije,  ki vključujejo rešitve v smislu zagotavljanja stabilnosti omrežja (shranjevanje, sistemske storitve).

Za ciljem do 2020 zaostaja tudi delež rabe OVE v sektorju ogrevanja in hlajenja, ki narašča prepočasi, kljub ustreznemu potencialu razpoložljivih OVE. Poleg potenciala (gozdne) biomase in drugih OVE v individualnih in večstanovanjskih zgradbah, je treba spodbuditi tudi uporabo drugih nizkoogljičnih virov energije, kot npr. SPTE  ter razvoj daljinskih sistemov ogrevanja.

Uporaba biogoriv v prometnem sektorju zaostaja za cilji tako na EU kot nacionalni ravni, zato bodo v prehodnem obdobju ključni ukrepi za spodbujanje uporabe drugih alternativnih goriv. Kljub temu je treba spodbujati bolj ambiciozen razvoj in uporabo naprednih biogoriv.

  1. Kakšne politike in ukrepe bi po vašem mnenju morala sprejeti Slovenija, da bi dosegla svoj prispevek na področju OVE do leta 2030? Prosimo, ustrezno utemeljite.

NEPN mora jasno prepoznati pomen hidroenergetskega potenciala za doseganje nacionalnih energetsko podnebnih ciljev, predvideti ukrepe za pospešitev umeščanja objektov za proizvodnjo električne energije iz OVE ter priključnih in prenosnih elektroenergetskih vodov v prostor ter prepoznati javni interes doseganja energetsko podnebnih ciljev prek umeščanja OVE v prostor, tudi na morebitnih varovanih območjih.

Hidroenergija je ključna za stabilnost sistema in zanesljivost oskrbe ter ima osrednjo vlogo med tehnologijami obnovljivih virov energije, saj je zanesljiva, učinkovita in podnebju prijazna. NEPN mora zato izpostaviti nujnost izrabe razpoložljivega hidroenergetskega potenciala, vključno z verigo HE na srednji Savi in HE na Muri. Izraba hidro energije za doseganje postavljenih ciljev je še vedno najbolj racionalna rešitev, ob točnem poznavanju razpoložljivosti vodnega potenciala, izdelanih študijah izvedljivosti ter ob upoštevanju okoljskih in prostorskih omejitev. Med tehnologijami za proizvodnjo električne energije iz OVE imajo velike HE tako energetske kot makroekonomske prednosti.

Velik pomen uporabe hidroenergije je tudi na področju shranjevanja energije, kar je pomembno z vidika vključevanja razpršenih obnovljivih virov v elektroenergetski sistem. Tehnologija akumulacijskih in črpalnih HE je dobro razvita tehnologija shranjevanja energije, zato je treba njihovo uporabo predvideti tudi pri razvoju EES. Ustrezen delež električne energije iz HE izboljšuje obratovalne parametre EES, saj so vir za proizvodnjo vršne energije in nudijo tudi sistemske storitve, zlasti rezervno moč in regulacijo frekvence ter napetosti v omrežju.

Kot največji proizvajalec električne energije iz obnovljivih virov v Sloveniji ter imetnik ključnih koncesij za izrabo vodnega potenciala reke Mure, srednje Save in Soče s pritoki pričakujemo kar največjo podporo pristojnih ministrstev in odpravo tako administrativnih kot drugih ovir pri umeščanju novih proizvodnih objektov v prostor. To je ključnega pomena za doseganje nacionalnih ciljev na področju OVE in razogljičenja RS ob ohranjanju ustrezne samozadostnosti oskrbe z električno energijo na nacionalnem nivoju.

Pomembna prednost izrabe hidroenergije je tudi visoka stopnja pripravljenosti posameznih projektov za izgradnjo (izdelane študije, pridobljena dokumentacija, postopki v teku) na vodotokih, kjer so že podeljene koncesije, kar predstavlja možnost njihove realizacije še pred letom 2030.

Kot ugotavlja osnutek AN OVE iz leta 2017, bo treba za doseganje zastavljenih ciljev glede OVE izkoristiti tudi OVE na varovanih območjih. Ker so se cilji EU na področju OVE v vmesnem času precej povišali, je ta ugotovitev zdaj še toliko bolj relevantna. NEPN mora zato jasno izpostaviti javni interes doseganja energetsko podnebnih ciljev prek umeščanja OVE v prostor tudi na varovanih območjih.

Za izvedbo vseh projektov, ki bodo ključnega pomena za doseganje zastavljenih energetsko podnebnih ciljev, bo treba zagotoviti tudi ugodne vire financiranja. EIB je tako v nedavnem javnem posvetovanju glede svoje bodoče posojilne politike na področju energetike poudarila, da se želi na nacionalnem nivoju vključiti v zgodnjo fazo priprave projektov v okviru celovitih nacionalnih energetsko podnebnih načrtov, kar bi ji skupaj s posamezno državo omogočalo pravočasno identificirati investicijske vrzeli. Posledično je zato nujno, da NEPN vsebuje konkreten, poimenski nabor naložb in projektov, ki bodo potrebni za doseganje ciljev.

NEPN mora predvideti poenostavitev postopkov za umeščanje objektov v prostor. Prednostno je treba izkoristiti celoten tehnično izkoristljiv hidroenergetski potencial slovenskih vodotokov. V postopkih načrtovanja objektov ter umeščanja v prostor je treba upoštevati načela večnamenskosti in javnega interesa. Na ta način se hkrati rešujejo vprašanja oz. problematika v zvezi s poplavno zaščito, namakanjem, oskrbo s pitno vodo, izrabo vodnih površin za rekreacijo in turizem, itn. Ob tem je treba zagotoviti  sodelovanje domače industrije, kar posledično zagotavlja odpiranje novih delovnih mest.

V zvezi z načrtovano vlogo razpršene proizvodnje električne energije iz OVE bi morali več pozornosti, poleg poudarka na prostorskem umeščanju, nameniti še vključevanju v distribucijsko in prenosno omrežje, pa tudi vprašanju omrežnine, mehanizmom za zagotavljanje zanesljivosti elektroenergetskega sistema,  ter morebitni spremembi podporne sheme, ki bi lahko omogočila tudi sodelovanje večjih HE s ciljem hitrejše izvedbe projektov in doseganju večjega deleža OVE proizvodnje.

Za zagotovitev izvedbe nujnih projektov za doseganje ciljnega deleža OVE pa je nenazadnje treba tudi zagotoviti, da sta NEPN in Strategija upravljanja kapitalskih naložb države, ki so prepoznane kot strateške naložbe (tj. družbe v dejavnostih, ki so pomembne za varno in stabilno oskrbo z viri in energijo) usklajena.

 

  1. RAZSEŽNOST ENERGETSKE UNIJE: ENERGETSKA UČINKOVITOST
  1. Upoštevajoč napredek Slovenije na področju učinkovite rabe energije (URE), prosimo ocenite, kakšen prispevek k cilju na ravni EU do leta 2030 (32,5 %) bi si po vašem mnenju morala določiti Slovenija na nacionalni ravni, in zakaj?
  1. Kakšne indikativne nacionalne cilje na področju URE bi si po vašem mnenju morala postaviti Slovenija za leta 2030, 2040 in 2050, in zakaj?
  1. Kakšne politike in ukrepe bi po vašem mnenju morala sprejeti Slovenija, da bi dosegla svoj prispevek na področju URE? Prosimo, ustrezno utemeljite.

Vpeljati je treba ureditev, ki bo končnega uporabnika energije skozi obveznosti zagotavljanja prihrankov postavila v bolj aktivno vlogo na področju zagotavljanja prihrankov in udejstvovanja v aktivnostih zagotavljanja učinkovite rabe energije.

Zavezanci za doseganje prihrankov energije so po trenutni ureditvi dobavitelji različnih oblik energije. Takšen pristop je nezadosten, saj je usmerjen v zmanjševanje potreb po energiji zgolj z vidika energetske racionalizacije naprav, stavb in drugih oblik trošenja. Ta pristop je treba razširiti na uporabnike in poudariti družbeni vidik dojemanja uporabe energije. Napore na področju učinkovite rabe energije je treba vlagati v oblikovanje ustreznih oblik spodbujanja potrošnikov v energetsko bolj racionalno rabo trošil energije (individualno ali z uporabo zunanjih servisov podprtih z digitalizacijo komunikacije) in zagotavljanjem finančnih spodbud za zmanjševanje »nepotrebne potrošnje« (npr. puščanje električnih naprav v stanju pripravljenosti).

Tudi proizvajalci električne energije porabljajo energijo za svojo lastno rabo in lahko na tem področju z ustreznimi ukrepi v večjem obsegu vplivajo na učinkovitejšo rabo energije. V NEPN bi ta segment morali prepoznati kot potencial za dodatne prihranke in ga eksplicitno opredeliti kot posebno obravnavano področje.

 

  1. RAZSEŽNOST ENERGETSKE UNIJE: ENERGETSKA VARNOST
  1. Upoštevajoč področja energetske varnosti, ki jih izpostavljata uredba in NEPN, prosimo ocenite, ali ste zadovoljni z odpornostjo slovenskega nacionalnega in širše regionalnega energetskega sistema (z drugimi državami) glede na vidike energetske varnosti? Imate kakšne predloge za njegovo izboljšanje?

Slovenija mora v NEPN jasno opredeliti svojo ambicijo, da za svojo energetsko varnost v čim večji meri poskrbi znotraj nacionalnih mej. Z investiranjem v izkoriščanje razpršenih obnovljivih virov in hkratnem okoljsko sprejemljivem izkoriščanju razpoložljivega vodnega potenciala, ki daje ustrezno varnost in zanesljivost delovanja elektroenergetskega sistema je treba uresničevati zastavljene cilje glede uporabe obnovljivih virov energije.

Trenutno še ustrezno stanje energetske varnosti ne ustreza okvirjem NEPN in ambicijam, ki jim moramo slediti tudi na preostalih štirih razsežnostih, ki jih obravnava Uredba 2018/1999 o upravljanju energetske unije. Kot ugotavlja že predlog ReEKS iz leta 2018, zaradi majhnosti slovenskega elektroenergetskega sistema predstavlja vsaka večja proizvodna enota pomemben element zanesljivosti v sistemu. Iz tega stališča bi bilo treba ohraniti aktivno stanje možnosti nadaljnje uporabe še neizkoriščenih vodnih potencialov za izgradnjo večjih HE.

Vloge teh elektrarn se v procesu vrednotenja dobrih in slabih strani ne bi smelo omejiti zgolj na neposredne učinke teh objektov – po eni strani na njihov doprinos k zagotavljanju potrebnih količin električne energije in na drugi strani negativen vpliv zaradi poseganja v okolje. Sodobni koncepti  načrtovanja HE upoštevajo načelo več namenskosti, torej poleg proizvodnje električne energije tudi druge vloge HE, kot so reševanje poplavne ogroženosti, razvoj turizma, ribištva, ohranjanje kulturne dediščine, itd. Vrednost takšnih objektov bi bilo treba zato vrednotiti v širšem smislu njihovega vpliva, med drugim tudi na zagotavljanje potrebnih sistemskih storitev, ki so potrebne za varno delovanje sistemov in s tem njihovega vpliva na omogočanje varnega vključevanja večjega obsega obnovljivih razpršenih virov električne energije, ki jo bodo v pomembnejši meri za doseganje ciljev predstavljale tudi s strani države s subvencijami vzpodbujane sončne elektrarne.

Večji poudarek je potreben na zagotavljanju energetske varnosti s pomočjo zagotavljanja ustrezne prožnosti. Treba bi bilo razmišljati o večji vključenosti hranilnikov električne energije, tako v obliki baterijskih hranilnikov, kot v obliki dodatnih ČHE, kjer je časovna ročnost shranjevanja energije daljša. Ob tem je o tej obliki zagotavljanja prožnosti treba razmišljati tudi v luči doseganja ciljev potrebnega spodbujanja vključevanja končnih uporabnikov električne energije in uporabnikov/proizvajalcev (prosumerjev). Stroške spreminjanja koncepta izgradnje oziroma krepitve prenosnega in distribucijskih omrežij (ki so trenutno grajeni po konceptu od velikih proizvodnih virov do majhnih končnih uporabnikov – kar se sedaj spreminja) je treba omejevati in zniževati s primernim spodbujanjem zagotavljanja ustreznih oblik shranjevanja električne energije proizvedene s strani uporabnikov/proizvajalcev in ustreznim spodbujanjem združevanja kapacitet končnih uporabnikov s katerimi se lahko vključujejo v zagotavljanje delovanja elektroenergetskega sistema.

  1. Kakšne politike in ukrepe bi si po vašem mnenju morala zastaviti Slovenija, da bi dosegla svoje cilje na področju energetske varnosti? Prosimo, ustrezno utemeljite.

Energetska varnost zahteva učinkovite ukrepe, ki bodo zahtevali nenehno iskanje skupnih rešitev vseh akterjev vključenih v oskrbno verigo z električno energijo. Morali bomo iskati varen prehod v učinkovito uporabo energije, ki bo zagotavljala manjše onesnaževanje okolja in hkrati pomenila kompromisno rešitev z vidika potrebnega dodatnega poseganja v okolje. 

Zaradi zagotavljanja ustrezne energetske varnosti, ki je močno povezana tudi z zmanjševanjem uvozne odvisnosti, bi Slovenija za ustrezno oskrbo svojih gospodinjskih odjemalcev kot tudi za zagotavljanje konkurenčne ustreznosti svojega gospodarskega sektorja morala izvajati politiko čim večje energetske samostojnosti. Politika bi morala sloneti na nenehnem iskanju kompromisov med vsemi deležniki, ki so neposredno ali posredno vključeni v oskrbni krog z električno energijo ali pa le-ta zaradi svojega obstoja in delovanja vpliva na njihove interese. V ta namen bi bilo treba izvesti naslednje ukrepe in pod-ukrepe:

  • povečevanje klasičnih oblik obnovljivih virov energije (velike HE), s katerimi se omogoča:
    • povečevanje obsega nestanovitnih oblik razpršenih obnovljivih virov (npr. sončne elektrarne),
    • lažje in cenejše zasledovanje ciljev doseganja količin OVE v celotnem portfelju.
  • vzpostavljanje mehanizmov ustrezne prožnosti elektroenergetskega sistema prek:
    • vzpostavljanja različnih oblik hranilnikov električne energije (baterije, vodik, črpalne hidroelektrarne) in njihove ustrezne lokacijske razporeditve (nivo prenosnega omrežja – nivo distribucijskega omrežja),
    • vpeljevanje spodbud za doseganje sinergijskih učinkov združevanja proizvodnih zmogljivosti uporabnikov/proizvajalcev in končnih uporabnikov z namenom razbremenjevanja omrežij in zmanjševanja potreb po investicijskih vlaganjih v omrežja.
  • vpeljevanje ustreznih modelov vplivanja/omejevanja negativnih učinkov nestanovitnih oblik proizvodnih virov (npr. sončne elektrarne) na stabilno delovanje sistema – ustrezno napovedovanje proizvodnje vseh proizvodnih zmogljivosti vključenih v elektroenergetski sistem – ne glede na napetostni nivo in sankcioniranje odstopanj.

 

  1. RAZSEŽNOST ENERGETSKE UNIJE: NOTRANJI TRG

Elektroenergetska povezanost

  1. Kakšne cilje in/ali prioritete bi po vašem mnenju morala sprejeti Slovenija na področju energetske varnosti in čezmejne povezanosti, upoštevajoč cilj EU na področju čezmejne povezanosti? Prosimo, ustrezno utemeljite.
  1. Katere politike in ukrepe bi po vašem mnenju morala sprejeti Slovenija, da bi dosegla svoje cilje energetske varnosti? Prosimo, ustrezno utemeljite. VPRAŠANJE JE ENAKO 9. VPRAŠANJU ZGORAJ 

Prenosna infrastruktura 

  1. Kateri projekti plinske in elektroenergetske prenosne infrastrukture so po vašem mnenju najpomembnejši iz vidika doseganja ciljev in prispevkov Slovenije glede na vseh pet razsežnosti energetske unije?

Z novimi energetskimi storitvami in pristopi je treba na finančno optimalen način zagotavljati potrebne dodatne zmogljivosti prenosne infrastrukture slovenskega energetskega sistema. Z vzpostavitvijo ustrezne strukture hranilnikov, ki dajejo potrebno prožnost sistema, se lahko v veliki meri odpravi potreba po dodatnih krepitvah prenosnih in distribucijskih sistemov in s tem doseže pozitivne sinergijske učinke, ki jih zahteva proces doseganja zastavljenih ciljev.

 Glede prenosne, pa tudi distribucijske infrastrukture so z vidika vseh petih razsežnosti najpomembnejši in tudi racionalni projekti usmerjeni v izgradnjo za specifične potrebe najoptimalnejših oblik hranilnikov električne energije, predvsem črpalnih hidroelektrarn. S hranilniki energije in njihovo ustrezno lokacijsko razporejenostjo se bodo omrežja ustrezno razbremenjevala. S tem se bo zmanjševala potreba po njihovi nadgradnji, hkrati pa se bo s hranilniki električne energije zagotavljala potrebna ustrezna prožnost elektroenergetskega sistema kot celote.

  1. Katere politike in ukrepe bi po vašem mnenju morala sprejeti Slovenija, da bi dosegla cilje na področju prenosne infrastrukture? Prosimo, ustrezno utemeljite.

Povezovanje trgov 

  1. Upoštevajoč pomemben napredek pri regionalnem povezovanju slovenskega nacionalnega trga električne energije in zemeljskega plina s trgi sosednjih držav in širše, tako infrastrukturno kot regulativno, katere nadaljnje cilje bi si po vašem mnenju morala zastaviti Slovenija na področju povezovanja trgov, in zakaj?
  1. Katere politike in ukrepe bi po vašem mnenju morala sprejeti Slovenija, da bi dosegla cilje povezovanja? Prosimo, ustrezno utemeljite.

Energetska revščina

  1. Slovenija nima strategije glede energetske revščine. Slednja tudi ni del energetske politike. Kako bi po vašem mnenju morala Slovenija naslavljati to področje do leta 2030 in katere cilje, če so potrebni, si naj zastavi?
  2. Katere politike in ukrepe bi si po vašem mnenju morala zastaviti Slovenija na področju energetske revščine? Prosimo, ustrezno utemeljite.

 

  1. RAZSEŽNOST ENERGETSKE UNIJE: RAZISKAVE, INOVACIJE IN KONKURENČNOST
  1. Katere cilje bi si po vašem mnenju morala zastaviti Slovenija na področju raziskav in inovacij, ki pokrivajo pet razsežnosti energetske unije, in zakaj?

Na področju oskrbe z energijo je treba spodbujati razvoj in raziskave na področju nizkoogljičnih tehnologij, ki bodo prispevale k vsem naštetim razsežnostim Energetske unije (varna, zanesljiva, energetsko učinkovita, nizkoogljična in konkurenčna oskrba z energijo). Za prehod v nizkoogljično energetsko oskrbo bo potrebna tehnološka preobrazba evropskega energetskega sistema, zato je potreben tehnični in znanstveni razvoj tehnologij in inovacij ter spodbujanje dejavnikov, ki pospešujejo nove zamisli in zasnove, kakršne zajema Evropski strateški načrt za energetsko tehnologijo (načrt SET) .

Premik k nizkoogljični družbi zahteva inovativne tehnologije za preoblikovanje konvencionalne proizvodnje in rabe energije. Razvoj novih  tehnologij in inovacije bosta imela ključno vlogo pri preoblikovanju energetskega trga EU in spreminjanju energetske vrednostne verige. Ravnotežje med dobavo, pretvorbo, transportom in končno rabo energije bo zahtevalo optimizacijo sistema, razvoj novih tehnologij za zagotovitev učinkovitega povezovanja različnih akterjev in komponent s celostnim pristopom in možnimi sinergijami med energetskimi omrežji.

Zagotoviti bo treba podporo za inovativne tehnologije in projekte na področju izkoriščanja obnovljivih virov energije, učinkovite rabe energije, uporabe alternativnih goriv, kot so npr. vodikove tehnologije v povezavi s shranjevanjem in pretvorbo energije, razvoj  podprt z digitalizacijo naprav in omrežja, ki bo omogočal prilagajanje odjema ter druge oblike aktivnega omrežja.

Za prehod v nizkoogljično družbo bo v prehodnem obdobju do leta 2050 potrebna podpora tudi drugim nizkoogljičnim tehnologijam, ki lahko prispevajo k znižanju emisij CO2 pri uporabi fosilnih goriv, kot so npr. tehnologije za zajemanje, transport in shranjevanje CO2 (CCS), katerih razvoj napreduje zelo počasi, krivulje učenja praktično ni, saj je bilo v praksi realiziranih zelo malo pilotnih projektov manjših zmogljivosti.

  1. Katere politike in ukrepe bi si po vašem mnenju morala zastaviti Slovenija, da bi dosegla cilje energetskih raziskav in inovacij? Prosimo, ustrezno utemeljite.

Pri zagotavljanju stabilnega financiranja raziskovalne dejavnosti še posebej zaostajamo za najrazvitejšimi, saj nas zgolj 0,4 % BDP javnih proračunskih sredstev za raziskovalno dejavnost, ki so temelj stabilnega financiranja katerekoli dejavnosti, uvršča na sam rep članic EU, zato je za okrepitev aktivnosti na tem področju treba zagotoviti potrebna sredstva. Delež proračunskih sredstev za vlaganja v RRD za okoljsko-energetske namene je namreč v mednarodnem merilu relativno visok, kar znatno vpliva na dosežene rezultate na področju razvoja naprednih energetskih tehnologij.

Po podatkih UMAR je sicer delež proračunskih sredstev za RRD za okoljske in energetske namene v Sloveniji višji kot v povprečju v EU, vendar v tem okviru za razliko od EU namenjamo večji delež proračunskih sredstev za okoljske raziskave kot za raziskave na področju energije.

Za spodbujanje novih tehnologij in poslovnih modelov na področjih, ki še niso tržno uveljavljeni, so potrebni tudi instrumenti, ki omogočajo demonstracijsko preizkušanje novih tehnologij. V tem kontekstu predlagamo tudi podporo demonstracijskim in pilotnim projektom. Med potencialne demonstracijske projekte sodijo tudi projekti proizvodnih zmogljivosti  manjših in srednjih moči v povezavi s shranjevanjem (power-to-x), digitalizacijo in prilagajanjem odjema.

V skupini HSE imamo zastavljen ambiciozen razvojni načrt, ki predvideva posodobitev in optimizacijo obstoječih proizvodnih naprav. Pripravljene imamo projekte na področju optimizacije in digitalizacije proizvodnih naprav in upravljanja poslovnih procesov. Posebno skupino predstavljajo inovativne rešitve na področju integracije spremenljivih obnovljivih virov v nacionalni elektroenergetski sistem ter prilagajanja konvencionalne proizvodnje v povezavi s shranjevanjem in pretvorbo proizvedene energije. Navedeni projekti na področju večje fleksibilnosti niso pomembni samo zaradi svojega prispevka k konkurenčnosti poslovanja, ampak so pomembni tudi zaradi zagotavljanja stabilnosti sistema in ohranitve konkurenčnosti proizvodnje.

  1. Obstajajo še kakšne druge pripombe ali opažanja, ki bi jih želeli izpostaviti glede priprave NEPN?

NEPN mora predvideti pripravo dolgoročne strategije prehoda v nizkoogljično družbo vključno  s pripravo nacionalnega programa opuščanja premoga pri proizvodnji električne energije in Zakona o postopnem zapiranju Premogovnika Velenje in prestrukturiranju regije, ki bosta sledila načelom pravičnega prehoda ter korektne delitve bremena prehoda v nizkoogljično družbo med sektorji, glede na že dosežene stopnje razogljičenja posameznega sektorja.

NEPN mora kot ključni strateški dokument na področju energetike prepoznati, da je s procesom razogljičenja povezano tudi področje t. i. pravičnega prehoda (tranzicije), s katerim se s posebno pozornostjo ukvarja tudi Evropska komisija, ki je vzpostavila Platformo za premogovne regije v prehodu, ki se ukvarja prav z vprašanjem pravičnega prehoda teh regij. Politika prestrukturiranja premogovništva in premogovnih regij po načelih pravičnega prehoda mora postati sestavni del energetske politike Republike Slovenije in se mora predvideti v NEPN. Brez dobro premišljene strategije razogljičenja Slovenije, sodelovanja vseh deležnikov ter nacionalnem konsenzu pri razporeditvi bremen in koristi med deležniki tega procesa ni možno učinkovito izvesti.

Nedavno sprejeta Uredba o notranjem trgu z električno energijo opredeljuje, da bo Evropska komisija z vsemi možnimi sredstvi podpirala države članice, ki sprejmejo nacionalne strategije za postopno opuščanje premoga, da se zagotovi pravičen prehod v regijah, ki so podvržene strukturnim spremembam.

Uredba o upravljanju energetske unije prav tako določa, da mora biti v okviru NEPN pripravljena tudi ocena učinka načrtovanih politik in ukrepov, vključno z upoštevanjem vidikov pravičnega prehoda (v smislu stroškov in koristi kot tudi stroškovne učinkovitosti).

Uspešna ekonomska transformacija premogovnih regij je tesno povezana z uspešnostjo dolgoročnega podnebno-energetskega okvira EU, zato se zavzemamo, da bi NEPN prepoznal pomen tega področja in predvidel okvirne ukrepe v smeri sprejetja nacionalne strategije razogljičenja za vse segmente gospodarstva, vključno s strategijo postopnega opuščanja uporabe premoga, ki bi upoštevala vse ekonomske in socialne vplive razogljičenja ter predvidela ustrezne ukrepe za omilitev teh vplivov.

Zaradi pomena lignita v energetski oskrbi Slovenije v naslednjih desetletjih je treba zagotoviti usklajenost NEPN z vsemi drugimi relevantnimi strateškimi dokumenti, zato posebej poudarjamo, da mora NEPN predvideti pripravo strategije postopnega opuščanja pridobivanja in uporabe premoga v Republiki Sloveniji in Zakona o postopnem zapiranju Premogovnika Velenje in prestrukturiranju regije, ki bosta opredelila tudi strategijo izkoriščanja lignita v Premogovniku Velenje, tako v obdobju ekonomskega obratovanja, kot v vseh nadaljnjih fazah postopnega opuščanja in zapiranja, vključno s predvidenimi časovnimi okviri, ključnimi nosilci in predvidenimi viri sredstev.

Za uspešen prehod na nizkoogljično oskrbo z energijo sta ključna prehod na uporabo obnovljivih virov energije ter učinkovita raba energije, da bo ta prehod učinkovit in bo uspešno nadomestil uporabo fosilnih goriv bo potrebna nova zasnova elektroenergetskega sistema in trga. Politika postopnega opuščanja fosilnih goriv bo uspešna toliko kot bo uspešna politika uvajanja OVE, URE in pametnih omrežij. Ta dva procesa sta med seboj tesno povezana, zato morata oba predstavljati sestavni del bodoče energetske politike in strategije na nacionalnem in EU nivoju. Na trgih znotraj EU, kjer ta dva procesa niso načrtovali z enako pomembnostjo, so se že pokazale velike težave pri zagotavljanju zanesljive in varne oskrbe z električno energijo. Nekatere države članice so celo nekaterim upravljavcem premogovih proizvodnih enot prepovedale njihovo zaustavitev, ker bi bila z zaustavitvijo ogrožena zanesljivost oskrbe.

Na prestrukturiranje in razvoj premogovnih regij se je treba pripraviti veliko pred morebitnim načrtovanim postopnim zmanjšanjem dejavnosti premogovništva, predvsem pa je treba pravočasno razrešiti tudi vprašanje financiranja prestrukturiranja, ki se mora po mnenju Evropskega ekonomsko-socialnega odbora (EESO) zagotoviti tudi z javnimi sredstvi. Vseh stroškov povezanih z opuščanjem premogovništva ne bo mogoče vključiti v končno ceno elektrike, saj obdobje obratovanja Premogovnika Velenje in proizvodnje elektrike v TEŠ trajata že več desetletij, v tem času pa se je zaradi zaščite končnih uporabnikov del zunanjih stroškov ni prenesel v končno ceno elektrike proizvedene iz premoga, enako velja tudi za druge energente (primer shranjevanja RAO, uvajanje OVE, idr.). Prav tako se za namen zapiranja, razgradnje in končne sanacije niso oblikovala ustrezna sredstva (rezervacije) pri posameznih proizvajalcih. Slovenija se bo morala tudi na tem področju zgledovati po primerih dobrih praks iz drugih držav EU, ki so za zapiranje in opuščanje energetskih objektov in tehnologij namenile tudi del javnih sredstev, ki se zbirajo iz dajatev in nadomestil v okviru sektorja energetike.

Eden od ukrepov bi lahko bila zaveza, da se bodo v bodoče vse dajatve, povezane s proizvodnjo električne energije, namensko uporabile za namene prehoda v nizkoogljično družbo in potrebnega prestrukturiranja vseh segmentov gospodarstva. Podobno bi  se država lahko zavezala, da se bodo tudi v bodoče vsa sredstva, pridobljena z avkcijami emisijskih kuponov, stekala v Podnebni sklad, ki ga razumemo kot pomemben segment uresničevanja dolgoročne strategije prehoda v nizkoogljično družbo, ki bo v pomoč sofinanciranju potrebnih ukrepov prehoda in sanacije posledic rudarjenja v prizadetih regijah. Spremenjena Direktiva 2003/87/ES o EU ETS, ki predstavlja pomemben korak v smeri prepoznavanja načel pravične tranzicije in jo mora Slovenija implementirati v svoj pravni red do 9.10.2019, po novem namreč širi nabor vsebinskih sklopov za porabo sredstev iz prihodkov iz prodaje emisijskih kuponov in omogoča, da država sredstva od prodaje emisijskih kuponov lahko nameni tudi podpori pravični tranziciji v premogovnih regijah, s poudarki na prestrukturiranju delovne sile in izobraževanju v sodelovanju s socialnimi partnerji in prizadeto regijo.

Postopno opuščanje premoga in podnebna politika sta jasno povezana, zato mora biti del evropske in nacionalne politike za uresničevanje podnebnih ciljev namenjen podpori regijam, ki jih pestijo strukturne spremembe, tj. premogovniškim regijam. Tem regijam je treba  zagotovi pravičen prehod, da se pripravijo na postopno opustitev proizvodnje premoga zaradi uresničevanja ukrepov energetske in podnebne politike glede uporabe fosilnih goriv oziroma iz ekonomskih razlogov.

Za ohranitev energetske varnosti, konkurenčnosti industrije, varstva okolja, skladnosti z obveznostmi zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in socialne kohezije v premogovniih regijah EESO priporoča oblikovanje načrta podpore za prehod od proizvodnje premoga, ki bi obravnaval vprašanja prestrukturiranja premogovništva v obdobju energetskega prehoda, da bi se premogovniške regije lahko prilagodile na spremembe.

Pričakuje se, da bodo nacionalne in evropske oblasti pripravile pravočasen, usmerjen načrt ukrepov za:

  • zaščito dostojnih plač in varne zaposlitve za zadevne delavce;
  • spodbujanje usposabljanja, razvoja veščin in prerazporejanje z možnostmi za dostojno delo;
  • spoštovanje človekovih pravic in jamčenje ukrepov socialnega varstva, vključno s pokojninami;
  • in zagotovitev naložb v prenovo skupnosti, vključno z zaprtjem rudnikov in sanacijo območja, ali v gradnjo in storitve, povezane z energetskim prehodom.

Sočasno z odločitvijo o postopnem opuščanju fosilnih goriv v okviru uporabe sedanjih tehnologij je treba prepoznati tudi potrebo pri porazdelitvi prevzemanja finančnih bremen pri prehodu na nizkoogljično družbo, saj mora ta temeljiti na solidarnostnih načelih. Treba bo še naprej zagotavljati ustrezen političen in zakonodajni okvir ter finančne spodbude za prehod na OVE in URE. Prav tako pa bo treba zagotoviti ustrezen podporni okvir za postopno opuščanje fosilnih goriv, kot ga predlaga t. i. politika pravičnega prehoda.

ČISTA ENERGIJA ZA VSE EVROPEJCE – zimski sveženj ukrepov

Stališče skupine HSE

Evropska komisija (EK) je konec novembra 2016 predlagala obsežen sveženj ukrepov, ki zahtevajo bistvene spremembe na vseh področjih energetske zakonodaje v Evropski uniji (EU). Sveženj »Čista energija za vse Evropejce« (imenovan tudi zimski sveženj) za okrepitev delovanja trga in doseganje podnebno energetskih ciljev EU uvaja vzpostavitev nove zasnove elektroenergetskega trga na malo- in veleprodajnem področju. Bistveno se spreminjajo pravila delovanja v vseh segmentih elektroenergetskega trga EU in pomembno vplivajo na delovanje skupine HSE, zato se v skupini HSE aktivno vključujemo v dokončno oblikovanje nove zakonodaje s predlogi dopolnitev predlaganih ukrepov, ki so po našem mnenju nujne za učinkovito delovanje elektroenergetskega trga v EU po letu 2020

Tako obsežna prenova evropske energetske zakonodaje je po mnenju EK potrebna zaradi:

  • neučinkovitega delovanja energetskega trga,
  • prehoda v nizkoogljično družbo, ki zahteva novo zasnovo elektroenergetskega trga po letu 2020.

Sveženj »Čista energija za vse Evropejce« (imenovan tudi zimski sveženj) zato za okrepitev delovanja trga in doseganje podnebno energetskih ciljev EU predlaga vzpostavitev nove zasnove elektroenergetskega trga na malo- in veleprodajnem področju,

Predlogi zimskega svežnja tako bistveno spreminjajo pravila delovanja v vseh segmentih elektroenergetskega trga EU in pomembno vplivajo na delovanje skupine HSE, zato se v skupini HSE aktivno vključujemo v dokončno oblikovanje nove zakonodaje s predlogi dopolnitev predlaganih ukrepov, ki so po našem mnenju nujne za učinkovito delovanje elektroenergetskega trga v EU po letu 2020.

Prenova obstoječe zakonodaje je vsekakor potrebna, saj se je spremenilo poslovno okolje, v katerem energetska podjetja delujemo. Veleprodajne cene električne energije so močno padle, medtem ko cene za končne odjemalce rastejo, k čemur so pripomogle tudi neučinkovite podporne sheme OVE. OVE so vplivali tudi na (ne)delovanje sistema EU ETS. Energetski trg se zaradi večjega deleža variabilnih OVE srečuje s potrebo po zanesljivih zmogljivostih, ki so vedno na voljo, trg pa ne omogoča pravih spodbud za takšne zmogljivosti.

Investicije v energetiki, ki so potrebne za doseganje ambicioznih predlaganih ciljev do leta 2030, se bodo izvajale samo pod predpostavko tržne izvedljivosti ob hkratnem zagotavljanju varne in zanesljive dobave električne energije. Pri doseganju ekonomske upravičenosti projektov, brez katere se investitor ne bi odločil za investicijo, lahko država z določenimi mehanizmi pripomore k izboljšanju investicijskih pogojev, pod katerimi se bodo investicije lažje izvedle: mehanizmi zmogljivosti, učinkovita podporna shema, sorazmerna obremenitev tržnih akterjev, izboljšanje učinkovitosti postopkov umeščanja v prostor. Pri tem je še posebnega pomena zagotavljanje stabilne politike in regulatornega okvira, ki sta ključna za investitorje.

Skupina HSE si bo prizadevala, da se bodo pri prenovi energetske zakonodaje EU upoštevala naslednja načela:

  • zagotavljanje enake obravnave in pravil za vse udeležence na trgu;
  • zagotavljanje tehnološke nevtralnosti na vseh področjih delovanja elektroenergetskega trga;
  • pospešena integracija OVE na trg po letu 2020;
  • mehanizmi zmogljivosti so ukrep za zagotavljanje zanesljivosti oskrbe – zmogljivosti, ki so vanj vključene, naj izpolnjujejo enake okoljske in druge pogoje, kot veljajo za ostale zmogljivosti na trgu;
  • sistem EU ETS mora postati ključni mehanizem za doseganje ciljev podnebno energetske politike EU;
  • zagotavljanje stabilnega in previdljivega okvirja za udeležence na trgu;
  • ne-retroaktivnost predlaganih ukrepov.
Prenosno omrežje ▼
Splošna pravila na elektroenergetskem trgu ▼
Spodbujanje OVE ▼
Zadostnost virov ▼