Ena osrednjih tem medijskih in širše javnih razprav zadnje čase je energetika, znotraj nje pa gradnja šestega bloka šoštanjske termoelektrarne. Žal je ta najpogosteje predstavljen kot eden najbolj negativnih energetskih projektov: z vidika cene, z okoljskega vidika in z drugih vidikov. Le kaj nam je treba graditi tako velik, tako umazan objekt, ko pa bi lahko za ta denar izgradili nič koliko okolju prijaznejših? Blok 6 je, kot vpijejo predvsem samooklicani strokovnjaki, nečisti posel, ki bo zastrupil polovico Slovenije in peščici ljudi omogočil bajne zaslužke na račun zastarele in večkrat preplačane tehnologije. Zaradi bloka 6 bo zmanjkalo denarja za spodbujanje obnovljivih virov energije in zastale bodo vse ostale naložbe v Slovensko energetiko. Ogrožena naj bi bila tudi gradnja drugega bloka nuklearke in celo jedrska varnost Slovenije. Za slovenski »Černobil« pa bo kriv kdo drug kot šaleški lobi. No, nekaj bo pristavila tudi aktualna vlada. Brez tega pri udrihanju čez takšen projekt pač ne gre.
To so le nekatere izmed najhujših (pavšalnih) domnev. Če bi namreč hotel sistematično zanikati vse napačne navedbe, sodbe in podtikanja ter se spotakniti ob znanje domnevnih in samooklicanih strokovnjakov, ki megavata ne ločijo od megavatne ure, lastne cene ne od tržne in ki se sklicujejo na raziskave iz prejšnjega stoletja, bi mi to vzelo preveč časa, Dnevniku pa preveč prostora. Bom pa v nadaljevanju prispevka prikazal ključna dejstva in podatke o naložbi v blok 6.
Blok 6, ki ga gradi Termoelektrarna Šoštanj (TEŠ), je trenutno največja energetska naložba v Sloveniji. Načrtovan je bil z namenom, da nadomesti izpad energije ob zaustavitvi starih štirih blokov do leta 2015. Novi blok je del strateškega načrta Termoelektrarne Šoštanj in skupine HSE za povečanje proizvodnje električne energije. Ta je v skladu z Resolucijo o Nacionalnem energetskem programu in z Odlokom o strategiji prostorskega razvoja Slovenije, ki predvideva na območju sedanje lokacije nadaljnji razvoj energetike. Projekt izgradnje bloka 6 je uvrščen tudi v Resolucijo o nacionalnih razvojnih projektih za obdobje 2007–2023, ki je bila sprejeta na seji Vlade RS 12. oktobra novelirana v letu 2008.
Gradnja bloka 6 bo potekala do leta 2014. S 600 MW nazivne moči bo nadomestil izpad energije zaradi postopne zaustavitve starih blokov 1 – 4 in v večji meri tudi bloka 5. Izkoristki teh enot so v času njihove izgradnje izpolnjevali kriterije najboljših razpoložljivih tehnologij, ki so danes že zastarele in neučinkovite.
Blok 6 je torej nadomestni objekt obstoječih blokov TEŠ. Proizvajal bo 3.500 GWh električne energije, za kar bo potreboval 2,9 mio ton premoga in skupno emitiral v okolico 3,1 mio tone CO2, kar je več kot 1 mio ton manj od emisije trenutno delujočih blokov 1 – 5. Gre torej za energetsko in ekološko sprejemljivejši proizvodni objekt, s katerim bomo iz enake količine premoga pridobivali 30 odstotkov več električne energije ob 35 odstotkov nižji specifični emisiji CO2.
Zakaj pa ne bi preprosto prenovili obstoječih blokov Termoelektrarne Šoštanj, se sprašujejo mnogi? Zato, ker bi bila to ekonomsko popolnoma neupravičena naložba. Stala bi nas približno 400 milijonov evrov, da bi dosegli zahtevane okoljske parametre po letu 2015, pri čemer se izpusti CO2 sploh ne bi zmanjšali, ostali pa bi tudi pri enakem izkoristku objektov ob manjši razpoložljivosti. To bi posledično pomenilo za 20 odstotkov višjo lastno ceno, kot jo ima TEŠ danes, kar pomeni, da bi bila razlika med naložbo v blok 6 in obnovo starih objektov, gledano skozi lastno ceno električne energije, 50 odstotkov! Posledično to pomeni praktično izčrpavanje skupine HSE in nezmožnost izvedbe vseh njenih ostalih projektov, ki so skorajda v celoti namenjeni obnovljivim virom energije: izgradnji verige hidroelektrarn na spodnji in srednji Savi, malim hidroelektrarnam, distribuiranim virom proizvodnje in še bi lahko našteval. Morda še podatek: povprečna investicija v hidro objekte, ki jih gradi HSE, znaša 3 milijone € na inštaliran megavat moči.
Izgradnja bloka 6 je bistvenega pomena za zagotavljanje zanesljive in varne oskrbe Slovenije z električno energijo. Po strokovnih ocenah namreč obstaja veliko tveganje glede zanesljivosti oskrbe z električno energijo v obdobju do leta 2020, v primeru neizgradnje načrtovanih naložb pa tudi po tem obdobju. Na takšno stanje bistveno vpliva razkorak med rastjo porabe in rastjo proizvodnje električne energije, ki je zaradi zaostanka pri gradnji novih zmogljivosti vedno večji. Po napovedih se bo končna raba električne energije do leta 2020 povečala za 22 odstotkov oz. za 2,8 TWh. Zgovorno o tem pričajo tudi naslednji podatki: Poraba električne energije na prebivalca je bila v Sloveniji v letu 2005 enaka 6.379 kWh, kar je bilo primerljivo z Nemčijo (6.273 kWh/prebivalca) in za dobrih 13% večja od povprečja EU-27 (5.614 kWh/prebivalca) Do leta 2020 se bo povečala na 7.710 kWh/prebivalca, medtem ko je projekcija kazalca za povprečje EU-27 v letu 2020 nižja: 7.101 kWh/prebivalca. Torej je razvoj EU usmerjen k precej nižji porabi energije kot v Sloveniji. In čeprav smo danes v recesiji, bodoče porabe ne moremo ocenjevati na teh osnovah!
Za oskrbo z električno energijo v Sloveniji je odločilno dogajanje na zunanjih energetskih trgih. Ker je Slovenija za več kot polovico primarne energije odvisna od uvoza in ta vpliva tako na cene električne energije v Sloveniji kot tudi na zanesljivost oskrbe, je pomembno tudi dejstvo, da bo blok 6 proizvajal električno energijo iz domačega energenta, premoga iz Premogovnika Velenje. Premog bo poleg hidroenergije predstavljal edini energetski vir, s katerim si Slovenija zagotavlja določeno stopnjo energetske neodvisnosti.
Najpomembnejši gospodarski vidik naložbe je torej dolgoročno zmanjšanje energetske odvisnosti Slovenije oziroma večanje njene samooskrbe z električno energijo. Uvoz električne energije je že danes več kot 25 odstotkov in še raste. Vedeti pa moramo, da v EU ni viškov električne energije, uvoz več kot 30 odstotkov električne energije pa je z vidika strateške oskrbe Slovenije tvegan. Med državami v EU izmenjava energije po statistikah ne presega 10 odstotkov, kar kaže, da smo močno čez to mejo. Trenutno nas rešujejo močne 400-kV povezave s Hrvaško, ki dovoljujejo večje prenose. Zgolj z izgradnjo hidroelektrarn na spodnji Savi nam manjka električne energije na kratek rok ne bo uspelo nadomestiti, izgradnja drugega bloka nuklearke se še ni začela… stanje je torej jasno: čim prej in čim hitreje izpeljati naložbe, usmerjene v zmanjšanje energetske odvisnosti Slovenije. Blok 6 je ena izmed njih.
Z ekonomskega vidika je cilj naložbe znižanje lastne cene električne energije, proizvedene iz bloka 6; ta bo za 25-30 odstotkov nižja od lastne cene trenutnih proizvodnih enot TEŠ (Ne pozabimo, da te predstavljajo več kot 50 odstotkov vseh proizvodnih stroškov skupine HSE. To pomeni, da se akumulacija za nove naložbe povečuje in ne zmanjšuje). Znašala bo okrog 55 evrov na megavatno uro, kar je zelo konkurenčna cena. V tej ceni so vključeni vsi stroški, vključno s stroški celotne količine kuponov CO2. Seveda pa ne smemo pozabiti, da se v razmerah skupnega trga z električno energijo v EU prodajna cena električne energije na trgu oblikuje glede na dane okoliščine ponudbe in povpraševanja. Ob ponovni oživitvi gospodarstva ter napovedani rasti porabe energije lahko pričakujemo ponovno rast cen, kar bo dodatno ugodno vplivalo tudi na ekonomsko upravičenost izgradnje bloka 6. Srednjeročne projekcije tržnih cen električne energije pri konzervativnih ocenah gospodarske rasti se gibljejo nad 70 evrov na megavatno uro.
Seveda moram na tem mestu odločno zanikati trditve nekaterih, da se bo zaradi izgradnje bloka 6 podražila električna energija v Sloveniji. To preprosto ni in ne more biti res. Vsakemu, ki se minimalno spozna na logiko oblikovanja cen električne energije, je jasno, da je ta tržno blago in se prodaja po cenah, ki se oblikujejo na borzi na osnovi ponudbe in povpraševanja – ne pa po proizvodnih cenah! Tudi v Sloveniji se cena električne energije že od leta 2003 oblikuje na osnovi borznih cen električne energije in cene prenosnih kapacitet, ki v načelu nima kaj dosti opraviti s proizvodnimi stroški posameznih elektrarn v posameznih državah Evropske unije, ampak je posledica, podobno kot cena nafte, gibanja ponudbe in povpraševanja, ki je povezana z gospodarskimi gibanji znotraj EU 27. Slovenci torej zaradi izgradnje bloka 6 ne bomo plačevali dražje električne energije – bomo jo pa zagotovo imeli.
Na tem mestu odgovarjam še vsem, ki nam očitajo, da smo projekt preplačali. Glavna tehnološka oprema, ki je danes predmet polemik glede cene, je bila pridobljena na javnem razpisu po kriterijih Evropske investicijske banke. Vrednoteni sta bili dve ponudbi, katerih razlika v vrednosti ni presegala več kot 10 odstotkov. Po sklenitvi pogodbe v juniju 2008, v času največje konjunkture, smo se takoj ob nastopu recesije začeli ponovno pogajati z dobaviteljem opreme in dosegli skoraj 25-odstotno znižanje vrednosti cene iz junija 2008, kar je glede na celotno vrednost projekta in že sklenjeno pogodbo velik dosežek.
Z ekološkega vidika je pomembno naslednje dejstvo: Republika Slovenija se je v okviru Kjotskega protokola obvezala zmanjšati emisije ogljikovega dioksida ter v celoti prenesti in izvajati zahteve Evropske unije o omejitvah emisij toplogrednih plinov. Posledično je bil zastavljen cilj Kjotskega protokola zmanjšanja emisij ogljikovega dioksida iz termoenergetike za 9 odstotkov vidno strožji kot povprečna nacionalna zahteva o zmanjšanju emisij za 8 odstotkov. Zaradi vse večje potrebe po električni energiji bo izpolnitev te zahteve predstavljala velik izziv, s precejšnjimi izboljšavami energetske učinkovitosti obstoječih proizvodnih naprav.
Z izgradnjo bloka 6 bo lažje dosežen cilj za uresničitev obvez Slovenije do EU glede zmanjšanja izpustov toplogrednih plinov na področju energetike, saj se bodo specifične emisije CO2 ob enaki količini proizvedene električne energije v TEŠ znižale za 35 odstotkov, Evropa pa zahteva »le« 20 % zmanjšanje emisij do leta 2020. Pri tem želim poudariti, da je Termoelektrarna Šoštanj, kot tudi celoten energetski sektor, izvzet iz splošnih zahtev o znižanju emisij CO2, in bo pravice do izpustov CO2 po letu 2012 pridobil z nakupom na dražbi.
Blok 6 bo grajen v skladu s sedanjimi in prihodnjimi okoljski EU standardi – kot je to določeno v IPPC (Integrated Pollution Prevention Control - direktivi o celovitem preprečevanju in nadzorovanju onesnaževanja) in načrtovani direktivi o emisijah iz industrije. Z izbrano prašno tehnologijo in čiščenjem dimnih plinov, ki predstavlja za uporabo premoga v velikih kurilnih napravah primerno BAT (best available technology) tehnologijo, se bodo skupne emisije žveplovega dioksida, dušikovih oksidov, ogljikovega monoksida in prahu ter hrupa iz TEŠ po izgradnji bloka 6 bistveno zmanjšale, ki pa imajo bistveni vpliv na kvaliteto življenja ljudi v lokalnem okolju. Posebej tudi poudarjam, da gradnja bloka 6 na doseganje 25-odstotnega ciljnega deleža obnovljivih virov energije, kot je to opredeljeno v Direktivi 2009/28/ES za Slovenijo, praktično ne bo vplivala, saj Slovenija v tem obdobju načrtuje tudi pospešeno izgradnjo hidroelektrarn in ima tudi učinkovito podporno shemo za spodbujanje pridobivanja električne energije iz obnovljivih virov energije v katero bomo porabniki električne energije v letu 2010 namenili skupaj skoraj 80 mio €.
In nenazadnje, brez ekološke sprejemljivosti objekta in izbire BAT tehnologije ne Evropska investicijska banka ne Evropska banka za obnovo in razvoj, niti katera koli komercialna banka, ne bi pristala na financiranje omenjene naložbe. Okoljsko poročilo za Blok 6 je javno dostopno in je na ogled na spletnih straneh Termoelektrarne Šoštanj in HSE.
Nikakor ne želim, da postanejo energetske naložbe v Sloveniji predmet igric različnih interesnih in političnih skupin. Vabim pa vse, ki imajo kakršna koli vprašanja, da se obrnejo na nas. Vedno smo bili dostopni za pojasnila in tako bo tudi vse do konca izgradnje tega, za Slovenijo strateškega projekta – pa tudi kasneje.
Borut Meh, generalni direktor Holdinga Slovenske elektrarne