Intervju: Djordje Žebeljan, HSE
Holding Slovenske elektrarne (HSE), eden od dveh največjih proizvajalcev elektrike pri nas, je vedno pod drobnogledom javnosti. Ob tem nas danes ne zanima le, ali bo zagorela luč, ko bomo pritisnili na stikalo, proizvodnja elektrike je tudi politično, okoljsko in socialno vprašanje. Smo kot odvisniki, ki potrebujejo vedno večjo dozo – v našem primeru elektrike –, večkrat pove izvršni direktor sektorja raziskav in razvoja v HSE mag. Djordje Žebeljan.
Najbolj aktualna je zagotovo investicija v šesti blok Termoelektrarne Šoštanj, ki deli slovensko energetsko in splošno javnost na zagovornike ter nasprotnike. Pa vendar to ni edina stvar, s katero se v HSE trenutno ukvarjajo. Za Energetiko.NET je Žebeljan spregovoril o bloku 6 in o drugih za HSE zanimivih tehnologijah in investicijah.
HSE je naročil študijo o trenutnem razvoju tehnologij CCS. Kdo v holdingu bi se ukvarjal z zajemom in shranjevanjem ogljika? Nekaj aktivnosti sicer v Premogovniku Velenje že izvajajo …
Imamo tudi podpisano pogodbo o partnerstvu pri projektu ZETEPO (Zmanjševanje emisij TPG v slovenski termoenergetiki v pokjotskem obdobju, op. p.). HSE je aktiven na področju CCS, saj je to tehnologija, o kateri je dobro razmišljati. Sam sicer menim, da je to prehodna zgodba. Zajemanje in skladiščenje ogljika ni končna rešitev za toplogredne pline. Predvsem je odprto vprašanje trajnostnega skladiščenja ogljika oziroma kaj se zgodi, če ogljikov dioksid nenadoma zapusti shrambe. To se je zgodilo v Kamerunu, šlo je za čisto naraven pojav. CO2, ki se je stoletja nabiral na dnu vulkanskega jezera, je zaradi nenadnega naravnega posega – padca večje količine brežin v jezero – ušel v okolje. Posledice, ki so jih doživeli v Kamerunu, so bile vredne temeljitega razmisleka.
Nerešena so tudi pravna vprašanja o odgovornosti. Razmišlja se v smeri, da bi bilo zajemanje komercialno, transport javen, v smislu naravnega monopola, kot je trenutno reguliran transport plina in elektrike, polnjenje rezervoarjev za čas skladiščenja tudi komercialno, nadziranje zaprtega CO2 pa zopet javno. Največja tveganja bi torej bila načeloma prepuščena družbi in splošni družbeni odgovornosti, kar je dvolično.
Z vidika tehnologije zajemanje ogljika pomeni postavitev kemične tovarne ob elektrarni, zaradi česar se lastna raba poveča. Izkoristki v termoobjektih, ki so zdaj čez 40 odstotkov, bi se znižali za četrtino oziroma za tretjino, odvisno od tega, s katere strani gledamo, in padli na 30 odstotkov. Moje stališče je, da bi morali hkrati dosegati večjo energetsko učinkovitost in za 30 odstotkov manjšo rabo, da si lahko privoščili za 30 odstotkov nižji izkoristek termoelektrarne. CCS vidim kot začasno oziroma prehodno razmišljanje o nizkoogljični družbi.
HSE pa želi biti na tekočem tudi glede obvez Slovenije do Evrope pri potencialnem skladiščenju in zajemanju ogljikovega dioksida, da »oborožimo« naše predstavnike z ustreznimi argumenti glede statusa potencialne lokacije za skladiščenje ogljika. Vprašanje ni le »imeti lokacijo«, ampak tudi »imeti pravico na njej graditi«. Če ugotovimo, da je najboljše območje za shranjevanje, hipotetično, pod mestom, bomo težko dobili gradbeno dovoljenje. In glede na razpršenost prebivalcev v Sloveniji bo, ob predpostavki, da je geologija sploh primerna, zelo težko umestiti v prostor skladišče ogljika. Ravno veliko prostora za shranjevanje Slovenija nima. Šoštanjski CO2 bi po sedanjih bolj konzervativnih ocenah zapolnil razpoložljivi prostor v približno 20 letih.
Odvisno od načina skladiščenja, ali bodo skladišča slani vodonosniki ali opuščena naftna polja. Drugače bi bilo, če bi še vedno pridobivali nafto. Pa je ne, zato trenutno CO2 ne spada v noben koncept. Na Norveškem so nekatere nove termoelektrarne v resnici elektrarne za proizvodnjo CO2 z namenom iztiskati nafto.
Vseeno naj dodam, da so možnosti za shranjevanje CO2 v Sloveniji res omejene, kljub temu pa tečejo aktivnosti, s katerimi želimo preučiti njihovo realno izvedljivost. Torej Norvežani proizvajajo CO2 namensko?
Da lahko iztiskajo nafto iz naftnih polj; CO2 je primeren za iztiskanje nafte, ne pa za iztiskanje plina.
Katere tehnologije pa HSE vidi kot dolgoročno primerne za svoj razvoj?
Mislimo na optimizacijo in optimalno izrabo hidropotenciala slovenskih rek ter visoke izkoristke objektov na plin ali premog. Dolgoročna je torej politika visokih izkoristkov z minimalnim vplivom na okolje. Želim pa tudi poudariti, da v HSE menimo, da je za Slovenijo, ker imamo ustrezno znanje in izkušnje, zanimiva tudi jedrska opcija. Kaj pa druge razvijajoče se tehnologije?
Smo tudi za trajnostno uporabo biomase. Ne zavzemamo pa se za intenzivno monokulturno saditev nekaterih vrst rastlin za energetske namene, ampak predvsem za izrabo sedanjega biomasnega potenciala.
Pri distribuirani proizvodnji je vprašanje, ali so trenutni predpisi, tudi »feed in tarifa«, dovolj trden in močan okvir za tak razvoj te proizvodnje, da bomo z njeno pomočjo povečali zanesljivost oskrbe. Če se bo ta stvar izrodila v to, da se bo vse gledalo samo skozi donos in naložbo za »pokojnino«, kot nekakšen »četrti« pokojninski steber, smo zgrešili namen distribuirane proizvodnje. Ta je oskrba z električno energijo in zmanjševanje tveganj pri ceni električne energije. Ne smemo je torej gledati kot finančni vložek. Ustvariti moramo nevtralne pogoje, sicer bomo porabili preveč spodbud za premalo učinka. Nadzorni svet je potrdil izgradnjo bloka 6 v Šoštanju, finančna konstrukcija pa se še vedno zapira …
Večkrat smo že poudarili, da je finančna konstrukcija projekta zaprta. Dobro tretjino, 36 odstotkov, predstavljajo lastni viri financiranja, 64 odstotkov pa bo izposojenih (tujih) virov. Ključno za izgradnjo bloka 6 je, da imamo že podpisano pogodbo za 350 milijonov evrov posojila Evropske investicijske banke, ravno v teh dneh pa nam je institucija odobrila še nadaljnjih 200 milijonov evrov posojil.
EBRD, ki je izdala okoljsko poročilo za blok 6, je že poslala pismo, s katerim potrjuje namero, da bo primaknila do 150 milijonov evrov in da je pripravljena organizirati sindikat poslovnih bank do višine 200 milijonov evrov. Že samo seštevek teh številk potrjuje, da je pripravljenosti za financiranje več, kot potrebujemo tujih virov. Zato bomo v naslednjih letih strukturo financiranja prilagajali po kriterijih ročnosti in cene posojil. Bo cena elektrike iz termoelektrarne konkurenčna?
Cena na borzi se določa glede na ponudbo in povpraševanje. In tudi ponudba se določa na podlagi mejnih stroškov. Če je v Evropi približno tretjina nukleark, tretjina termo- in tretjina hidroelektrarn in želimo, da bi bila cena elektrike na dolgi rok nizka, mora poraba v Evropi pasti za 30 odstotkov, da lahko ugasnemo vse termoelektrarne. To pa je zelo malo verjetno. Vprašanje je, kolikšna bo cena marginalne enote, ki bo potrebna, da jo boš zagnal in dosegel »50 Hz in 220 V«. Ni smiselno gledati samo cene elektrike na trgu, ampak tudi to, katere tehnologije bodo v resnici pokrivale povpraševanje po električni energiji.
Ko so začeli graditi nuklearke, so rekli, da bo elektrika tako poceni, da števcev ne bomo potrebovali. Z novim pristopom je elektrika postala dobrina, ki ima svojo ceno. Ceneje jo proizvajaš, več ti ostane, ker ceno na trgu definirata ponudba in povpraševanja, ne pa lastna cena. Zato si zainteresiran za cenejšo proizvodnjo, razlike pa nisi pripravljen oziroma je »ne smeš« deliti s potrošnikom, temveč jo moraš nameniti lastniku, da si ta poveča donos na vloženi kapital.
V nemški koalicijski pogodbi piše, da dobička iz podaljšanja življenjske dobe nukleark ne bodo dobile samo družbe, ampak bo razporejen tudi v splošno dobro. Kako bodo to izvedli, ni natančno definirano. Ko pravimo, da je jedrska elektrika poceni, pozabljamo, da je referenčna cena na borzi in da lastna cena ni merodajni kriterij za njeno oblikovanje. Nihče se na primer ne sprašuje, koliko je kdo zaslužil pri nafti. Vemo, kakšna je borzna cena in ta je izhodišče za kalkulacijo končne cene. Včasih pa malce iluzorno razmišljamo takole: če bomo »naredili poceni« elektrarno, bo tudi cena elektrike nižja. Morda, če bi živeli na osamljenem otoku; ker pa smo vpeti med druge države, zakaj naj bi prodajali pod referenčno ceno? Naš ključni problem je, da najdemo ustrezen plus znotraj referenčne cene. To je lahko tudi najlepši izziv. Slišati je tudi očitke, da tehnologija bodočega bloka 6 ni najboljša, kar jo je mogoče dobiti na trgu.
Izveden je bil mednarodni razpis; lignit je naravna danost, prav tako termične razmere. To so robni pogoji, ki so morali biti upoštevani. Odločili smo se za nadkritično tehnologijo. Veliki proizvajalci električne energije na osnovi lignita so zelo zaskrbljeni, ker dobavitelji jekel ne vlagajo zadosti sredstev v razvoj materialov, ki bi omogočili stabilno delovanje pri temperaturah pare približno 700 stopinj. Skratka, to je najboljša tehnologija, ki jo je bili mogoče dobiti za te robne pogoje. BAT (Best Available Technologies, op. p.) je bil eden od pogojev, da sploh dobimo kredit EIB ali EBRD.
Kako gledate na to, da naj bi TEŠ 6 sofinancirala tudi GEN energija?
Ker pogovori tečejo, mislimo, da bo GEN energija finančno podprla naložbo v blok 6. Sam zagovarjam stališče, kar sta večkrat povedala tudi minister Lahovnik in generalni direktor HSE Borut Meh, naj bo lastnik obeh družb eden. Menim tudi, da energetika ne more biti predmet dnevnih političnih igric, ker njene posledice večkrat presegajo trajanje mandata vlade, ki je omejen na štiri leta, energetske odločitve pa vplivajo desetletja. Pri odločanju mora biti prednost dana dolgoročnosti in konsenzu. Je to pravi pristop k financiranju projektov?
Načeloma mora vsak projekt financirati sebe. Vse projekte dejansko plača porabnik. Ker celotna cena, ki jo porabnik plačuje, temelji na referenčni ceni, ki jo prepoznamo, je vsako poseganje vanjo omejevanje konkurence. Povedati je treba tudi, da se delež pribitkov na ceno za zagotavljanje spodbud za obnovljive vire oziroma povečanje učinkovite rabe energiji veča iz leta v leto. Tako ni nujno, da se bi končna cena pri uporabniku zaradi padca borzne cene dejansko znižala; zgodi se lahko celo, da se zaradi povečanja pribitkov, ki pa so v pristojnosti »vlade«, zviša. Poleg tega je življenjska doba teh naložb razmeroma dolga. In če je življenjska doba naložbe 30 do 50 let, jo težko amortiziraš v treh letih. Je pa tudi res, da malo katera banka odobri kredit na tako dolgo dobo. To pomeni, da na začetku pospešeno vračaš dolgove, potem pa imaš tiho rezervo. Ne smemo tudi pozabiti, da je bila večina danes delujočih objektov v Evropi zgrajena in odplačana, preden so bile uveljavljene tržne razmere, torej v času dovoljenih nacionalnih monopolov in reguliranih cen. Zato so nekatere družbe v Evropi ustvarjale veliko akumulacije, ki so jo lahko namenile za nove naložbe, predvsem pa konsolidacijo. Poleg tega so širile svoje naložbe z nakupi zunaj svojega »monopolnega trga«. Pravijo, da je treba dolgoročna sredstva financirati z dolgoročnimi viri, problem pa je v tem, da dolgoročni viri niso dovolj dolgoročni glede na dolgoročnost sredstev v energetiki.
Zanimivo je tudi, da naj bi postopke za TEŠ 6 pregledalo računsko sodišče, minister Lahovnik pa zdaj pravi, da je treba skrbeti za transparentnost. Kako to komentirate?
Menim, da je transparentnost pri tako velikem projektu nujna. Zagovarjam stališče, da se naložba izvaja bolje, če ni predmet »političnega kupčkanja« in dnevne politike, temveč soglasna odločitev, da je potrebna zaradi zanesljive oskrbe z električno energijo na okolju sprejemljiv način. Blok 6 namreč pomeni zamenjavo 40 odstotkov slovenske proizvodnje električne energije.
minister Lahovnik Na očitke, da bi lahko milijardo evrov porabili tudi drugače, odgovarjate, da bodo banke dale denar namensko za TEŠ in ga morate torej porabiti za ta projekt. Če bi vas banke vprašale, za kaj potrebujete denar, za kaj bi ga HSE vzel?
Za kar ima največ načrtov in je najbolj umeščeno v prostor. Najraje bi vzeli denar za Šoštanj in srednjo Savo hkrati, ker sta to komplementarna projekta. Cilj enega je zniževanje CO2, drugi je obnovljivi vir brez CO2. Ker naj bi šli prihodki od CO2 v obnovljive vire energije, bi bilo to z vidika HSE idealna kompenzacija. Ob bloku 6 je naravno, da imamo OVE projekt, s katerim zapiramo konstrukcijo glede CO2. Z vračanjem sredstev iz CO2-prihodkov po letu 2012, ki se bodo namenjali za naložbe v obnovljive vire, bi tiste, ki imajo elektrarne na premog ali plin, spodbudili k investiranju v OVE, saj se denar od CO2 vrne k njim. Zato je dobro, da imamo Dravske elektrarne, Soške elektrarne, Šoštanj in koncesijo za srednjo Savo. Ko se pri nas pogovarjamo o energetiki, se običajno o novih megavatih, skoraj nič pa ni debate o tem, kako bi porabili proizvedeno energijo z večjim izkoristkom.
Proizvodnja energije z večjim izkoristkom je dnevna tema, povezana z obratovanjem in prenovo obstoječih proizvodnih zmogljivosti. Tako smo v HSE pridobili že kar nekaj MW »dodatne« inštalirane moči. Je pa pomemben boljši izkoristek tako na strani proizvodnje kot tudi na strani končne porabe, kjer imamo na obeh še ogromno neizkoriščenih možnosti. Tudi pri uvajanju novih tehnologij stremimo k BAT, ki istočasno pomeni tako boljši izkoristek kot tudi druge okoljske in tehnološke prednosti v danem trenutku
BDP in energetska intenzivnost ne smeta biti visoko soodvisna. Idealno bi bilo, da z rastjo BDP energetska intenzivnost pada. Tudi zadovoljstvo porabnika in njegovo sproščeno bivanje v okolju ne smeta biti povezana s števcem. Porabnik ni tisti, ki mora spremljati svoj števec in se spoznati na borzo. Mi mu moramo s tehnologijo in investicijami omogočiti, da je stvar zanj optimalna. Ko sem doma, me ne zanima, koliko vatov porabi žarnica, zanima me, ali je dovolj svetlobe, da lahko berem. Izhajati bi morali iz zelo sofisticiranega števca, s katerim se ne bi bilo treba ukvarjati, bi pa bil v pomoč mojemu dobavitelju za optimiranje ponudbe. Na podlagi analize mojih navad in ocene moje porabe ter analize obnašanja pa bi se določila višina računa za električno energijo – ne pa na podlagi petih ur nizke porabe, petih ur visoke, petih srednje itn. Te stvari bi morali uredili tako, da bi se pogovarjali o »dizajnu«, ne o učinkovitosti in količini. Morda še misel za zaključek: večkrat sem že poudaril, da v ekologijo največ vlagajo ravno energetska podjetja, medtem ko je splošni vzorec obnašanja razvitih in razvijajočih se družb potrošniški in do okolja neodgovoren. Dejstvo je namreč, da se okoljska ozaveščenost začne z zmanjševanjem porabe električne energije. Tu se začenjajo osnovna vprašanja in dileme. |